Meritve Nasinega Voyagerja 1 kažejo, da je ta sonda dosegla področje, kjer je intenziteta nabitih delcev z izvorom izven našega Osončja močno narasla. Znanstveniki, ki opazujejo njihov hiter porast, so prišli do zaključka, da je Voyager prva misija, ki vstopa v medzvezdni prostor.
Osončje sestavljajo objekti, na katere ima gravitacija Sonca zaznaven vpliv. Poleg planetov, lun, asteroidov in prahu so del Osončja tudi objekti Kuiperjevega pasu in Oortovega oblaka, ki se razteza 50 tisoč astronomskih enot daleč.
Poleg gravitacije Sonce na okolico vpliva tudi s svojim magnetnim poljem in Sončevim vetrom - tokom nabitih delcev, ki izhajajo iz naše zvezde. Delci Sončevega vetra tvorijo oblak, imenovan heliosfera, ki obkroža Sonce in na zunanji strani naleti na delce iz medzvezdnega vetra, ki prihajajo v nasprotni smeri. Ker na heliosfero vplivajo dinamične lastnosti Sončevega vetra, njena velikost ni natančno določena. Mejno področje se nahaja približno na štirikratni oddaljenosti Plutona od Sonca, to je na oddaljenosti od 90 do 150 astronomskih enot. Na tem mestu naletimo na heliopavzo, področje, kjer se začne medzvezdni prostor. Tukaj vplivi Sončevega magnetnega polja zamrejo, hitrost Sončevega vetra se zmanjša iz okoli 500 na približno 100 kilometrov na sekundo.
Sonda Voyager 1, ki je stara že 34 let in je bila sprva namenjena raziskovanju zunanjih planetov Osončja, na svoji poti proti medzvezdnemu prostoru potuje s hitrostjo 3,5 astronomske enote na leto. Trenutno je od nas oddaljena 120 astronomskih enot. Signal sonde s te oddaljenosti potrebuje skoraj 17 ur, da doseže Zemljo. Njena dvojčica, Voyager 2, potuje v drugo smer in se nahaja na oddaljenosti 99 astronomskih enot. Za primerjavo naj povemo, da je povprečna oddaljenost Neptuna od Sonca 30 astronomskih enot, Pluton pa doseže 39 astronomskih enot.
Nasin Voyager 1, ki se nahaja na oddaljenosti 120 astronomskih enot, je dosegel rob med heliosfero in medzvezdnim prostorom. Na tem področju se hitrost Sončevega vetra močno zmanjša, število kozmičnih žarkov z izvorom izven Osončja pa naraste. Vir: NASA
Zadnji podatki kažejo, da je sonda v področju, kjer prihaja do hitrih sprememb. Od januarja 2009 do januarja 2012 so z Voyagerjem 1 zaznali postopen porast galaktičnih kozmičnih žarkov za 25 odstotkov, hkrati pa je intenziteta delcev z izvorom znotraj heliosfere z oddaljevanjem sonde od Sonca padla. Hitrost Sončevega vetra je padla skoraj na 0, kar nakazuje začetek novega obdobja raziskovanja medzvezdnega prostora. Astronomi pričakujejo, da se bo pri vstopu vanj spremenila tudi orientacija magnetnih silnic.
Voyager spada med najuspešnejše vesoljske raziskovalne projekte. Njegov prispevek k poznavanju zunanjih področij Osončja je bil uvod v številna nadaljna raziskovanja in povod za nove projekte, na primer Galileo, ki je obiskal Jupiter in Cassini, ki je potoval do Saturna. Po mnogih izjemnih odkritjih, med drugim Jupitrovih in strukture Saturnovih, Uranovih in Neptunovih prstanov, lastnosti Saturnove atmosfere, odkritja 23 lun zunanjih planetov in aktivnega vulkanizma na Jupitrovi luni Io ter meritvah magnetosfer vseh štirih plinastih planetov, je bil projekt podaljšan. Nov cilj obeh sond je 'Voyagerjeva medzvezdna misija', v okviru katere načrtujejo raziskave najbolj oddaljenih predelov, do koder še sežejo vplivi Sonca.
Obe sondi, Voyager 1 in Voyager 2, ki sta bili izstreljeni leta 1977, sta v dobrem stanju. Sta najbolj oddaljena objekta, ki ju je izdelal človek, in imata dovolj energije za delovanje do leta 2025.
Voyager 1 je 14. februarja leta 1990 posnel svoje zadnje fotografije Osončja, preden se je posvetil drugim meritvam. Ena izmed fotografij je tudi slika Zemlje (označena s krogcem) z naslovom 'Pale Blue Dot', o kateri je pisal Carl Sagan. Posneta je bila z razdalje 40 astronomskih enot. Vir: Wikipedia