Ta nov dramatični posnetek oblakov v ozvezdju Orion razkriva nekaj podobnega ognjenemu traku na nebu. Oranžni sij predstavlja šibko svetlobo, ki prihaja od zrn hladnega medzvezdnega prahu v valovnih dolžinah, ki so predolge, da bi jih videlo človeško oko. Opazovali so ga s Stezoiskalcem v Atacami (Atacama Pathfinder Experiment telescope - APEX) v Čilu.
Oblaki plinov in medzvezdnega prahu so surovina, iz katere so narejene zvezde. Vendar ta drobcena prašna zrna preprečujejo, da bi videli, kaj se nahaja znotraj oblakov in za njimi – vsaj v vidnih valovnih dolžinah – in nam tako otežujejo opazovanje procesov nastajanja zvezd.
Prav zato potrebujejo astronomi inštrumente, ki lahko gledajo pri drugih valovnih dolžinah svetlobe. Prašna zrna zaradi temperature nekaj deset stopinj nad absolutno ničlo sijejo v submilimetrskih valovnih dolžinah [1]. Teleskop APEX s kamero LABOCA, ki deluje v submilimetrskih valovnih dolžinah in se nahaja na nadmorski višini 5000 metrov na planoti Chajnantor v čilskih Andih, je idealno orodje za tovrstna opazovanja.
Ta spektakularni novi posnetek prikazuje le del večjega območja, imenovanega Orionov molekularni oblak v ozvezdju Orion. Ta velik talilni lonec svetlih meglic, vročih mladih zvezd in hladnih oblakov prahu je območje, ki je veliko stotine svetlobnih let in se nahaja okoli 1350 svetlobnih let od nas. Sij submilimetrskih valovnih dolžin, ki prihaja od hladnih prašnih oblakov, vidimo na posnetku v oranžni barvi in je na sliki prekrit z bolj domačim posnetkom v vidni svetlobi.
Veliki svetel oblak zgoraj desno na posnetku je dobro znana Orionova meglica, imenovana tudi M42. Z lahkoto je vidna s prostim očesom, kot nekoliko megličasta osrednja »zvezda« v Orionovem meču. Orionova meglica je najsvetlejši del velikanske zvezdne porodnišnice, kjer se rojevajo nove zvezde in je obenem Zemlji najbližje mesto množičnega nastajanja zvezd.
Prašni oblaki tvorijo čudovita vlakna, ponjave in mehurčke, kot posledico procesov, ki vključujejo gravitacijsko sesedanje in učinke zvezdnih vetrov. Ti vetrovi so tokovi plina, izvrženega iz zvezdnih atmosfer, in imajo dovolj energije, da oblikujejo okoliške oblake v zvijajoče se oblike, ki jih vidimo tukaj.
Astronomi so uporabili te in druge podatke z inštrumenta APEX skupaj s posnetki Esinega vesoljskega observatorija Herschel, da bi v območju Oriona poiskali protozvezde — zgodnjo stopnjo nastajanja zvezd. Do zdaj so lahko identificirali 15 objektov, ki so videti mnogo svetlejši pri daljših valovnih dolžinah kot pri kratkih valovnih dolžinah. Ti na novo odkriti redki objekti verjetno spadajo med najmlajše protozvezde, ki so bile kadarkoli najdene. Astronomom so omogočili, da so še bolj od blizu priče trenutku, ko zvezda začne nastajati.
Opombe
[1] Bolj vroči objekti oddajajo večino sevanja pri krajših valovnih dolžinah. Kot primer, zelo vroče zvezde (s površinsko temperaturo okoli 20 000 stopinj Kelvina) so videti modre. Hladnejše (s površinsko temperaturo okoli 3000 stopinj Kelvina) so videti rdeče. Oblak prahu s temperaturo komaj deset stopinj Kelvina ima vrh sevanja v mnogo daljših valovnih dolžinah – okoli 0,3 milimetra – v delu spektra, kjer je APEX zelo občutljiv.
Več informacij
Raziskovanje protozvezd v tem območju je pojasnjeno v članku “A Herschel and APEX Census of the Reddest Sources in Orion: Searching for the Youngest Protostars”, avtorjev A. Stutz et al., v reviji Astrophysical Journal.
APEX-ova opazovanja, ki so bila uporabljena na tem posnetku, so vodili Thomas Stanke (ESO), Tom Megeath (University of Toledo, ZDA) in Amelia Stutz (Max Planck Institute for Astronomy, Heidelberg, Nemčija). APEX je kolaboracija med Max Planck Institute for Radio Astronomy (MPIfR), Onsala Space Observatory (OSO) in ESO. Upravljanje APEX-a na planoti Chajnantor je zaupano ESO.
ESO je osrednja medvladna astronomska organizacija v Evropi in doslej v svetu najbolj produktiven zemeljski astronomski observatorij. Vzdržuje ga 15 držav: Avstrija, Belgija, Brazilija, Češka republika, Danska, Francija, Finska, Nemčija, Italija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Združeno kraljestvo. ESO izvršuje ambiciozen program, osredotočen na načrtovanje, gradnjo in upravljanje zmogljivih zemeljskih opazovalnih naprav, ki astronomom omogočajo, da pridejo do pomembnih znanstvenih odkritij. ESO igra vodilno vlogo pri promociji in organizaciji sodelovanja pri astronomskih raziskavah. ESO upravlja tri edinstvene opazovalne lokacije svetovnega formata v Čilu: La Silla, Paranal in Chajnantor. V Paranalu upravlja ESO Zelo velik teleskop, na svetu najnaprednejši astronomski observatorij za vidno svetlobo in dva pregledovalna teleskopa. VISTA deluje v infrardeči svetlobi in je največji pregledovalni teleskop na svetu. Pregledni teleskop VLT je največji teleskop, namenjen izključno pregledovanju neba v vidni svetlobi. ESO je evropski partner revolucionarnega astronomskega teleskopa ALMA, največjega obstoječega astronomskega projekta. ESO trenutno načrtuje 39-metrski Evropski izjemno velik optični in bližnji infrardeči teleskop (European Extremely Large optical/near-infrared Telescope – E-ELT), ki bo postal “največje oko zazrto v nebo na svetu”.
Povezave:
Povezana tiskovna sporočila:
Fotografije, posnete z APEX-om
Vir: ESO