Spodnja fotografija na prvi pogled izgleda kot podoba iz Vojne zvezd - laserski žarek iz Lune strelja proti nam. Vendar pa realnosti ni bistveno drugačna: z močnim laserskim žarkom, ki ga pošljemo proti zrcalu na Luni in ga zaznamo po odboju, lahko natančno merimo razdaljo med Zemljo in Luno.
Medtem ko so iz severne Amerike in nekaterih drugih krajev po Zemlji pred kratkim opazovali popolni Lunin mrk, so drugi astronomi ta čas izkoristili za obstreljevanje Lune z zelo močnim laserjem. To počnejo relativno pogosto, da lahko zelo natančno določijo razdaljo med Zemljo in Luno, hitrost medsebojnega oddaljevanja in določene efekte splošne teorije relativnosti. Astronavti iz misije Apollo so na površju Lune pustili več posebnih zrcal, tako imenovanih retroreflektorjev. To so zrcala, ki so oblikovana tako, da svetlobo odbijejo nazaj v povsem enaki smeri kot je bila smer vpada. Na razdalji 800 000 kilometrov, kolikor znaša razdalja do Lune, se laserski žarek precej razširi, zato za detekcijo odbitega žarka uporabijo teleskope na Zemlji, ki ujamejo odbite fotone.
Ker hitrost svetlobe poznamo zelo natančno, lahko z meritvijo časa, ki ga žarek porabi da prepotuje do Meseca in nazaj, preprosto izračunamo razdaljo. Laserski žarek, ki ga vidimo na spodnji sliki, izhaja iz mesta, kjer je leta 1971 pristala misija Apollo 15. Retroreflektor, ki so ga astronavti na tej misiji namestili, leži na vzhodnem robu morja dežja (Mare Imbrium), kot imenujejo velik temen obroč strjene lave.
Astronomi že vrsto let natančno merijo razdaljo do Lune, in iz te meritve smo izvedeli, da se Luna oddaljuje od Zemlje za približno 4 centimetre na leto. To oddaljevanje je posledica kompliciranega sodelovanja gravitacijskih sil med Zemljo in Luno. Kar je za meritev razdalje pomembno, pa je sledeče dejstvo: med polno Luno Sonce sije na retroreflektorska zrcala in jih ogreje. To povzroči padec reflektivnosti, zaradi česar se manj laserskih fotonov, ki padejo na zrcala, odbije nazaj. Med Luninim mrkom, ko Zemlja pride med Sonce in Luno, pa se zrcala ne ogrejejo, zato lahko bolj efektivno odbijejo lasersko svetlobo, s katero merimo oddaljenost.
Za natančne meritve oddaljenosti astronomi uporabljajo močan pulzni laser (100 pikosekundni pulzi z močjo 2.3 W) ter 3.5 metrski teleskop v južni Novi Mehiki. Natančnost časa lahko izmerijo na nekaj pikosekund, kar pomeni da lahko razdaljo določijo na 1 milimeter natančno. Za odboj laserskega žarka uporabijo enega od štirih retroreflektorjev, ki so jih na površju Lune pustili na misijah Apollo 11, 14 in 15 in na misiji brez posadke Luna 21 - največjega so na površju Lune pustili astronavti na misiji Apollo 15. Poleg meritve oddaljenosti in hitrosti oddaljevanja so meritve pomembne tudi za preizkušanje teorije gravitacije (odvisnost gravitacijske sile glede na razdaljo med dvema telesoma) in merjenje gravitacijske konstante G.
Vir: Bad Astronomy in APOLLO