Podobno kot iskanje igle v kopici sena tudi lov na najbolj masivne zvezde v naši galaksiji zahteva vztrajnost in oster pogled. Pri raziskovanju našega galaktičnega dvorišča astronomi uporabljajo teleskope, občutljive na rentgensko in infrardeče sevanje, da bi našli dokaze o populaciji masivnih zvezd, ki oddajajo rentgensko sevanje.
Na sliki so prikazani infrardeči podatki z Nasinega vesoljskega teleskopa Spitzer blizu ravnine Galaksije. Oba kvadrata na sliki vsebujeta umetno zatemnjen pogled podatkov s teleskopa Spitzer, da bi izpostavili svetel rentgenski vir (modro), zaznan na sredini vsakega kvadrata s pomočjo Nasinega rentgenskega observatorija Chandra. Vsak rentgenski vir sovpada z močnim infrardečim signalom.
Analiza rentgenskih in infrardečih podatkov, kakor tudi optična in radijska opazovanja, razkrivajo, da sta ta svetla vira pravzaprav zelo masivni zvezdi. Dve drugi masivni zvezdi sta bili odkriti blizu ravnine Galaksije z uporabo podobne metode. Domnevno so vse od teh štirih zvezd vsaj 25-krat bolj masivne od Sonca in se nahajajo med 7.500 in 18.000 svetlobnih let daleč od Zemlje. Takšne zvezde predvidoma živijo le nekaj milijonov let in končajo svoje življenje v eksploziji supernove.
Odkrivanje zelo masivnih zvezd ni enostavno. Prah in plin, ki se nahajata v Galaksij, zlasti v njenem disku, ne prepuščata vidne svetlobe, ki jo lahko zaznajo optičnimi teleskopi. Infrardeči teleskopi skozi prah in plin vidijo boljše, ampak so infrardeče slike prenatrpane z zvezdami. Vendar te velikanske zvezde močno svetijo v rentgenski svetlobi in zato na slikah satelita Chandra izstopajo od svojih sosed.
Zakaj so te velike zvezde tako svetle v rentgenski svetlobi? Nekatere masivne zvezde imajo močne zvezdne vetrove in izmetavajo snov s svoje površine s hitrostjo več kot 3,2 milijona kilometrov na uro. Če snov s takšno hitrostjo trči z zvezdnim vetrom spremljevalne zvezde, se ji hitrost tako hitro zmanjša, kot če bi trčila v steno. Udarni valovi, ki nastanejo pri takšnem trku, ogrejejo snov do temperature 100 milijonov stopinj in posledično proizvajajo veliko količino rentgenskih žarkov.
Opazovanjem satelita Chandra je sledil pregled ravnine naše Galaksije s pomočjo satelita ASCA (Advanced Satellite for Cosmology and Astrophysics). Raziskava je odkrila približno 160 rentgenskih virov, vendar je zaradi omejene resolucije satelita ASCA bila identificirana le tretjina teh objektov. Satelit Chandra zaradi veliko boljše resolucije omogoča bolj natančno določanje položaja rentgenskih virov in s tem pomaga ugotoviti, kako nek vir rentgenskih žarkov vidimo v drugih valovnih dolžinah. V Galaksiji obstaja veliko drugih neidentificiranih rentgenskih izvorov s podobnimi lastnostmi, kot jih imajo štirje omenjeni objekti. Zato pričakujejo, da bo mogoče s pomočjo satelita Chandra v prihodnosti v naši Galaksiji odkritih veliko masivnih zvezd.
VIR: Chandra