SaturnElectricLink

NASA je objavila prve slike in zvoke električne povezave med Saturnom in eno njegovih lun, Enkeladom. Podatki, ki jih je zbrala sonda Cassini, znanstvenikom omogočajo poglobiti razumevanje kompleksnega medsebojnega delovanja med planetom in njegovimi številnimi lunami. Rezultati analize podatkov so bili objavljeni v reviji Nature.

Znanstveniki so že podajali teorije, da na Saturnu obstaja električni tokokrog. Po analizi podatkov, ki jih je Cassini zbral leta 2008, so znanstveniki zaznali žarečo zaplato sevanja ultravijolične svetlobe v bližini severnega pola Saturna, ki je označeval prisotnost tokokroga, čeprav je luna 240.000 kilometrov oddaljena od planeta.

Zaplata se pojavlja ob koncu magnetne silnice, ki povezuje Saturn in njegovo luno Enkelad. To je območje, kjer energični elektroni vstopajo v atmosfero planeta, ko sledijo magnetnim silnicam, ki se bočijo med južnim in severnim tečajem planeta.

"Odkritje tega območja na Saturnu je eno največjih Cassinijevih razkritij na področju polj in delcev s in bo pripomoglo k razumevanju nenavadnega magnetnega polja planeta," je povedala Marcia Burton, znanstvenica, ki se ukvarja s polji in delci v Jet Propulsion Laboratoryju v Pasadeni. "To je prva vidna povezava med Saturnom in eno njegovih lun."

Območje sija meri približno 1200 kilometrov v dolžino in slabih 400 kilometrov v širino in je torej primerljivo s Kalifornijo ali Švedsko. Ob vrhuncu je bil njegov sij primerljiv z najšibkejšimi polarnimi siji, ki jih opazujemo na Zemlji brez teleskopa v vidnem spektru svetlobe. Znanstveniki podobnega območja na južnem koncu magnetnih silnic še niso našli.

Jupitrova aktivna luna Io ustvarja žareča območja blizu severnega in južnega pola planeta, zato so znanstveniki domnevali, da obstaja podobna električna vez med Saturnom in Enkeladom. To je edina znana aktivna luna v Saturnovem sistemu, kjer se v vesolje dvigajo curki vodnih hlapov in organskih delcev. Več let so znanstveniki s pomočjo vesoljskih teleskopov preiskovali Saturnove tečaje, a območij sija niso našli.

"Cassinijevi inštrumenti so odkrili curke delcev vzdolž Saturnovega magnetnega polja v bližini Enkelada in znanstveniki so se začeli spraševati, ali bi lahko na koncu magnetne silnice na Saturnu zaznali pričakovano ultravijolično zaplato," je dejal Wayne Pryor, vodilni avtor študije, objavljene v reviji Nature, ter raziskovalec na kolidžu v Coolidgu v Arizoni. "Veseli smo bili, da smo odkrili žarenje blizu središča naše tarče."

Leta 2008 je Cassini v bližini Enkelada zaznal curek energičnih protonov, ki je potoval vzdolž magnetnega polja in z magnetnim poljem prav tako poravnanim curkov elektronov. Ekipa znanstvenikov je analizirala podatke in zaključila, da imajo curki elektronov zadosten energijski tok, da ustvarijo vidno polarno žarčenje na Saturnu. Nekaj tednov pozneje je Cassini posnel fotografije območja sija na Saturnovi severni polobli. Leta 2009 je skupina znanstvenikov pod vodstvom Donalda Gurnetta z Univerze v Iowi zaznala več komplementarnih signalov blizu Enkelada, skladnih s tokovi, ki potujejo od lune do vrha Saturnove atmosfere, vključno s sikanjem podobnimi zvoki zaradi magnetne povezave.

Vodni oblak nad Enkeladovimi curki prek interakcij z magnetnim mehurjem okoli Saturna proizvaja masivno ionizirano "plazmo". Ta oblak povzroča motnje v magnetnih silnicah. Novi podatki nakazujejo, da območje sija migota, zato bruhanje delcev na Enkeladu verjetno ni enakomerno.

"Novi podatki prilivajo olja na ogenj nekaterih dolgoletnih razprav o tej mali aktivni luni," je dejala Abigail Rymer, druga vodilna avtorica študije, objavljene v reviji Nature, in znanstvenica v Laboratoriju za uporabno fiziko na Univerzi Johns Hopkins. "Znanstveniki so se spraševali, ali so izbruhi spremenljivi in ti podatki nakazujejo, da so."

Misija Cassini-Huygens je skupni projekt NASE, Evropske vesoljske agencije in Italijanske vesoljske agencije. Misijo vodi Jet Propulsion Laboratory, oddelek kalifornijskega tehnološkega inštituta v Pasadeni. V tem laboratoriju so zasnovali razvili in sestavili orbiter in več njegovih inštrumentov.

Vir:  JPL (http://www.jpl.nasa.gov/news/news.cfm?release=2011-120&rn=news.xml&rst=2974#1)