Jocelyn Bell Burnell, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot doktorska študentka odkrila prvi pulzar, je izjemna osebnost. Poleg znanstvenih raziskav je izjemno aktivna in glasna pri vzpodbujanju žensk v znanosti. Med 12. in 16. oktobrom letos je predavala na Delavnicah za razvoj karier fizičark v Mednarodnem centru za teoretično fiziko v Trstu. Imele smo čast, da smo poslušale njeno javno predavanje in opravile intervju o njenem osebnem življenju, dosežkih in karieri.
Živimo v hitro spreminjajočem se svetu. Priče smo eksponentni rasti in tehnološkemu napredku, znanstvenim odkritjem in izboljšavam socialnega standarda. Danes na vsakem izmed teh področij deluje ogromno ljudi, vendar so ponavadi največji dosežki in skoki v razvoju človeštva plod dela le peščice ljudi.
Eden izmed takih skokov se je zgodil pred skoraj petdesetimi leti v astronomiji kompaktnih objektov - belih pritlikavk, nevtronskih zvezd in črnih lukenj. Preučevanje ostankov zvezd, ki so porabile vse gorivo, je danes pravzaprav eno izmed najbolj aktivnih področij astronomije. Toda le petdeset let nazaj njihov obstoj še vedno ni bil dokazan. To skrivnost je leta 1967 razrešilo odkritje študentke v Cambridgeu, Jocelyn Bell.
Susan Jocelyn Bell je bila rojena 15. julija 1943 v Belfastu na Severnem Irskem. Za astronomijo se je zanimala že v otroštvu. Leta 1965 je diplomirala iz fizike na Univerzi v Glasgowu. Kasneje istega leta je pričela z doktorskim študijem na Univerzi v Cambridgeu, kjer je sodelovala pri konstrukciji in upravljanju 81.5 megaherčnega radijskega teleskopa, ki so ga zgradili z namenom opazovanja kvazarjev. Med analizo podatkov je opazila nenavaden signal, za katerega se je zdelo, da pripada radijskemu izvoru s preveliko frekvenco za kvazarje. Temu odkritju je pripisala poseben pomen in nadaljne raziskave po svetu so izvor signalov prepoznale v hitro vrteči se nevtronski zvezdi. Tovrstni objekti, ki jih je prva odkrila Jocelyn Bell, so postali znani kot pulzarji (pulzirajoče radijske zvezde ali hitro pulzirajoči radijski izvori) in so bili prvi opazovalni dokaz, da lahko v vesolju obstaja nekaj tako eksotičnega, kot so nevtronske zvezde in črne luknje.
Pulzarji so odprli novo raziskovalno področje v astronomiji. Za njihovo odkritje je Anthony Hewish, mentor Jocelyn Bell, prejel Nobelovo nagrado za fiziko, medtem ko njen prispevek ni bil omenjen. Kljub temu je imela izjemno uspešno in nenavadno kariero. Nebo je preučevala v skoraj vseh območjih elektromagnetnega spektra. Med vzgajanjem svojega sina, Gavina Burnella, je bila dolga leta zaposlena le za krajši delovni čas. V tem obdobju je preučevala astronomske spektre vseh območij, kar ji je prineslo ogromno izkušenj. Med letoma 1970 in 1973 je delala na Univerzi v Southamptonu, kjer je razvila in umerila teleskop za opazovanje sevanja gama z energijo med 1 in 10 milijoni elektronvoltov. Rentgensko astronomijo je raziskovala in poučevala v laboratoriju Mullard Space Science Laboratory v Londonu. V Edinburghu je študirala infrardečo astronomijo. Leta 1969 je bila izvoljena v Kraljevo astronomsko društvo, kjer je bila podpredsednica. Med številnimi nagradami, ki jih je prejela, je tudi nagrada Beatrice M. Tinsley Ameriškega astronomskega društva leta 1987 in Herschelova medalja Kraljevega astronomskega društva leta 1989. Poleg tega je prejela Oppenheimerjevo nagrado in Michelsonovo medaljo. Danes je gostujoča profesorica astrofizike na Univerzi v Oxfordu, članica kolidža Mansfield in predsednica Inštituta za fiziko.
Prispevek k znanosti ni edina dejavnost, zaradi katerega jo prištevamo med pomembne osebnosti. Je ena izmed pionirskih znanstvenic, ki si je ustvarila kariero na področju, kjer prevladujejo moški in to v času, ko so zaposlene ženske še vedno doživljale veliko neodobravanje. Ne samo, da nikoli ni prenehala z delom, ampak je bila tudi izjemno aktivna in glasna pri vzpodbujanju žensk v znanosti. S temi aktivnostmi se ukvarja še danes. Med 12. in 16. oktobrom letos je predavala na Delavnicah za razvoj karier fizičark v Mednarodnem centru za teoretično fiziko v Trstu. Imele smo čast, da smo poslušale njeno javno predavanje in celo opravile intervju o njenem osebnem življenju, dosežkih in karieri. Ni nam potrebno poudarjati, da je izjemna govorka in še bolj edinstvena osebnost. Po dvournem predavanju ter vprašanjih publike in študentov je prijazno odgovorila še na naša vprašanja. Njeni odločni, navdihujoči in iskreni odgovori so na nas znanstvenicah pustili močan pečat.
V kolikšni meri se je spremenil odnos do žensk v znanosti v primerjavi s časom, ko ste bili na začetku kariere?
Mislim, da je situacija danes boljša, ampak še vedno daleč od idealne. Ko sem bila mlada, poročene ženske v Veliki Britaniji niso bile zaposlene. Velika sramota je bila, če je poročena ženska hodila na delo, saj je to pomenilo, da njen mož ni bil sposoben zaslužiti dovolj denarja. Zaposlene ženske so doživljaje neodobravanje, še večji odpor so gojili do zaposlenih žensk z otroci. Verjeli so namreč dokazom, da bo otrok prestopnik, če mama hodi v službo. Danes številne matere hodijo na delo, vendar njihovi otroci nimajo težav. Situacija na tem področju se je zelo izboljšala. Danes se bolj zavedamo nadlegovanja. Začenjamo s štetjem žensk in se sprašujemo, zakaj število raste tako počasi in kaj lahko naredimo za pospešitev rasti. Okoliščine so se spremenile, ampak morale bi se še bolj.
Tudi danes prevladuje mišljenje, da znanost od žensk zahteva veliko več odrekanja, medtem ko to ne velja za moške. Kaj mislite, da je še treba narediti za zagotavljanje enakosti kvalitete življenja in priložnosti za ženske in moške znanstvenike?
Nerada povem, da v Veliki Britaniji v zadnjem času na tem področju napredujemo samo zato, ker financirajo le ženskam prijazne oddelke. To so moški opazili. Žalostno, ampak tudi na našem področju ima denar svojo moč.
Kako je odkritje pulzarjev vplivalo na nadaljnji potek razvoja astronomije?
Odkritje pulzarjev je pokazalo, da v znanem vesolju obstajajo kompaktni, zelo gosti objekti. Pulzarji so bili zanimivi sami po sebi, poleg tega so vzbudili sum o obstoju črnih lukenj. Do tedaj so bile namreč črne luknje samo predrzna ideja, le peščica ljudi jih je vzela kot resno zamisel. Po odkritju pulzarjev pa je vse več ljudi začelo verjeti v njihov obstoj.
Katere priložnosti, ki so se vam odprle v vaši karieri, najbolj cenite?
Imela sem nenavadno kariero, ki bi se lahko bolje opisala kot zaporedje služb. Zaradi moževega dela smo se namreč pogosto selili v različne kraje države. Posledično sem bila primorana vsakič, ko smo se preselili, zamenjati zaposlitev. Tako sem delala v radioastronomiji, milimetrski, infrardeči in rentgenski astronomiji in astronomiji sevanja gama. Poleg raziskovanja sem poučevala, bila mentorica, predsednica oddelka, dekanja, delala sem v odnosih z javnostjo, v popularizaciji znanosti in upravljanju. Delala sem na veliko več področjih, kot bi v primeru običajne raziskovalne kariere. To je po eni strani frustrirajoče, po drugi pa prinaša prednosti.
Veliko ljudi ne razume pomena astronomije in znanosti na splošno. Kaj je po vašem mnenju treba narediti, da bi znanost približali ljudem?
Za ukvarjanje s popularizacijo znanosti v Britaniji še ne tako dolgo nazaj niso priznavali nobenih zaslug. Ampak prišle so spremembe, ker so raziskave financirane z davkoplačevalskim denarjem in zato je pomembno, da javnost dobi povratne informacije. V astronomiji morda ne tako zelo, ampak na drugih področjih je pomembno, da so ljudje informirani. Trenutno je na primer na Škotskem situacija takšna, da se ljudje zelo bojijo genetsko spremenjenih organizmov zato, ker o tem ne vedo dovolj. Koristna bi bila uvedba več popularizacije in komunikacije ter razlaga prednosti in slabosti tako, da bi jih ljudje razumeli.
Kateri so največji izzivi, s katerimi ste se soočali kot znanstvenica v svetu, kjer prevladujejo moški, in kaj je bila vaša največja inspiracija in motivacija?
Največji izziv je bilo biti poročena ženska z otrokom in istočasno graditi kariero. Danes je situacija malo boljša, čeprav še vedno težka za mlade matere. Čisto vsega se preprosto ne da. Toda vedno sem neizmerno uživala v astronomiji. Od mojih najstniških let dalje sem vedela, da se želim ukvarjati z astronomijo in to navdušenje me je vedno motiviralo.
Jocelyn Bell Burnell je na ICTP v Trstu na Delavnicah za razvoj karier fizičark predavala o pulzarjih in njihovi vlogi v (astro)fiziki.
Angela Kochoska, Danijela Birko in Maruša Žerjal