PASADENA, Kalifornija – vesoljsko plovilo Cassini je odkrilo doslej najbolj prepričljive dokaze, da se pod ledeno skorjo Saturnove lune Enkelad skrivajo večje količine slane vode. Podatki izhajajo iz neposredne analize s soljo bogatih ledenih zrn v bližini curkov, ki se dvigajo z lune.
Podatki iz Cassinijevega analizatorja kozmičnega prahu kažejo, da so zrna, ki prihajajo iz razpok, znanih kot tigrove proge, daleč od lune razmeroma majhna in večinoma vsebujejo malo soli. Bližje luninemu površju pa prevladujejo razmeroma velika zrna, bogata z natrijem in kalijem. S soljo bogati delci imajo "oceanu podobno" sestavo in nakazujejo, da je večina, če ne vsa, količina izvrženega ledu in vodnih hlapov posledica izhlapevanja tekoče slane vode. Te ugotovitve so bile ta teden objavljene v reviji Nature.
"Trenutno ni drugega načina, ki bi ustvarjal enakomerno iztekanje s soljo bogatih zrn iz trdnega ledu na tigrovih progah, razen slane vode pod Enkeladovo ledeno površino," je dejal glavni avtor članka Frank Postberg, znanstvenik z univerze v Heidelbergu v Nemčiji. Ko voda zaledeni, iztisne sol in za seboj pusti čisti vodni led. Če bi curki izhajali iz ledu, bi vsebovali zelo malo soli.
Cassinijeva odprava je Enkeladove curke vodnih hlapov in ledu odkrila leta 2005. Leta 2009 so znanstveniki s pomočjo analizatorja kozmičnega prahu proučili nekatere natrijeve soli iz ledenih zrn Saturnovega obroča E, ki dobiva svoj material predvsem iz Enkeladovih curkov, vendar povezave s podzemno vodo niso mogli potrditi.
Novi članek analizira tri prelete Enkelada v letih 2008 in 2009 z istim inštrumentom, pri čemer se osredotoča na sestavo sveže izvrženih zrn. Ledeni delci zadenejo detektor s hitrostmi med 23.000 in 63.000 km/h in takoj izparijo. Električna polja v analizatorju nato različne sestavine tega oblaka ločijo med seboj.
Podatki nakazujejo obstoj plasti vode med lunino kamnito sredico in njegovo ledenim plaščem, ki morda sega kar 80 kilometrov globoko. Ko ta voda obliva kamnine, topi slane sestavine, se dviga skozi razpoke v ledu in se zadržuje bližje površini. Če zunanja plast ledu poči, podtlak povzroči, da voda v curkih bruha na plano. V curkih se vsako sekundo izgubi 200 kg vodnih hlapov, manjše količine pa v obliki ledenih zrn. Ekipa je izračunala, da imajo ti vodni bazeni velike površine izhlapevanja, sicer bi hitro poledeneli in ustavili curke.
"Te ugotovitve prinašajo nove pomembne dokaze, da okoljski pogoji, ki omogočajo pojavitev življenja, obstajajo tudi na ledenih telesih, ki krožijo okoli plinastih orjakov," pravi Nicolas Altobelli, znanstvenik pri Evropski vesoljski agenciji.
Tudi Cassinijev ultravijolični spektrograf je nedavno pridobil rezultate, ki podpirajo prisotnost podpovršinskega oceana. Ekipa raziskovalcev pod vodstvom Candice Hansen na Planetary Science Institute v Tucsonu v Arizoni je izmerila pline, ki bruhajo iz curkov na južnem polarnem območju lune pri pet do osemkratniku zvočne hitrosti, kar je mnogo hitreje, kot so izmerili prej. Opazovanja curkov med preletom leta 2010 so skladna z rezultati, ki kažejo razliko v sestavi tistih ledenih zrn, ki se nahajajo blizu lunine površine, ter tistih, ki so dosegli obroč E.
"Brez orbiterja, kot je Cassini, ki leti blizu Saturna in njegovih lun – kjer okuša sol in čuti obstreljevanje ledenih zrn – znanstveniki ne bi nikdar vedeli, kako zanimivi so svetovi zunanjega Osončja," je dejala Linda Spilker, znanstvenica iz Jet Propulsion Laboratoryja v Kaliforniji.
Odprava Cassini-Huygens je skupni projekt Nase, Evropske vesoljske agencije in Italijanske vesoljske agencije, vodena pa je iz JLP-ja.
VIR: NASA