V zadnjih letih so astronomi našli obroče okoli dveh asteroidov in enega pritlikavega planeta. Zdi se, da so obroči precej pogost pojav v Osončju. A njihov izvor, pa naj gre za obroče okoli planetov ali asteroidov, ostaja neznanka.
Planet Saturn je vsekakor gospodar obročev v našem Osončju. Njegove obroče lahko občudujemo že z manjšim teleskopom, v vsej veličini pa jih je razkrila sonda Cassini, ki je planet od blizu študirala med leti 2004 in 2017.
Obroče imajo tudi planeti Jupiter, Uran in Neptun. Kljub njihovi pogostosti pa izvor in obstoj obročev še vedno bega znanstvenike. Morda gre za starodavne delce prahu in ledu, nekoč del protoplanetarnega diska, iz katerega so med drugim nastali planeti, lune, asteroidi in kometi. Druga hipoteza pravi, da so obroči novejši modni dodatek, ostanek nesrečnega telesa, ki ga je gravitacija planeta razcefrala na kosce.
Pred nekaj leti so znanstveniki našli nov kos sestavljenke: asteroid z obroči!
Asteroid 10199 Chariklo je predstavnik družine Kentavrov, to je asteroidov in kometov, ki se večinoma nahajajo med Saturnom in Neptunom. Leta 2013 so astronomi v Južni Ameriki lahko opazovali asteroid potovati preko svetle zvezde. Pojav imenujemo okultacija. Chariklo je po pričakovanjih za trenutek potemnil zvezdo. A to ni bilo vse—v opazovanjih so se pokazale dodatne kratke potemnitve. Svetlobo je torej poleg asteroida samega blokiralo še nekaj drugega.
Skupna svetlost asteroida Chariklo in oddaljene zvezde se spreminja skozi čas zaradi prehoda asteroida preko zvezdne ploskvice. Centralno potemnitev na sliki je povzročil prehod asteroida, manjše potemnitve pa prehod obročev preko zvezde. Vir: Braga Ribas et al. 2013
Dodatno potemnitev bi lahko povzročili curek prahu, lune ali obroči. Izkaže se, da curek ne bi mogel ustvariti tako nenadnih, lune pa ne tako simetričnih potemnitev. Astronomi so tako našli prvi dokaz za obstoj obročev okoli asteroida. Istega leta so obroče našli tudi okoli asteroida 2060 Chiron.
Ilustracija prikazuje asteroid Chariklo, obdanega z dvema obročema. Obroča imata polmera 396 in 405 kilometrov in debelini 7 in 3.5 kilometra. Obroči so pretemni, da bi jih lahko videli neposredno. Vir: ESO/L. Calçada/M. Kornmesser/Nick Risinger
Nekaj let kasneje so astronomi čakali na novo okultacijo oddaljene zvezde—tokrat so si za tarčo izbrali pritlikavi planet Haumea, ki okoli Sonca kroži v orbiti onkraj Neptuna. Haumea je že pred opazovanjem veljal za nekoliko čudaškega, saj okoli njega krožita dve luni, ima podolgovato obliko in se hitro vrti. Tudi pri tem pritlikavem planetu je opazovanje razkrilo gost obroč[1].
Kako so ti asteroidi in pritlikavi planeti dobili obroče? Tako kot pri planetarnih obročih izvor ni znan. Pred odkritjem je veljalo prepričanje, da so obroči lahko stabilni le, če se nahajajo okoli veliko bolj masivnih teles. Računi pokažejo, da bi morala obroča okoli asteroida Chariklo razpasti v nekaj milijonih let. Ali to pomeni, da sta obroča nastala pred kratkim? Ni rečeno. Obroča lahko ostaneta stabilna, če ima asteroid luno, ki se giblje po posebni orbiti. Obstajajo tudi drugi, bolj zapleteni mehanizmi, ki lahko ohranjajo obroče pri življenju.
Primerjava pritlikavega planeta Haumea s preostalimi (naj)večjimi prebivalci Kuiperjevega pasu. Vir: WikiCommons
Vsa tri omenjena telesa so verjetno nastala v oddaljenem delu Osončja onkraj Neptunove orbite v tako imenovani Kuiperjevem pasu. Je možno, da imajo vsi večji asteroidi Kuiperjevega pasu obroče? Vznemirljiva misel, ki jo bodo morda potrdila prihodnja opazovanja.
V zadnjih letih so nam odkritja raznovrstnih planetarnih sistemov okoli drugih zvezd nedvoumno pokazala, da je vesolje neverjetno pestro. A ni nam treba iskati drugih osončij—očitno nas tudi v našem kotičku vesolja čaka še veliko presenečenj.
[1] Kot zanimivost povejmo, da so pri opazovanju sodelovali tudi slovenski astronomi z Observatorija Črni vrh.