Astronomi so prvič uspeli ujeti zvezdo, medtem ko je pohrustala planet. Planet je pri padcu v zvezdo izvrgel veliko plina, pri čemer je zvezda močno zasvetila. Podobnih dogokov v vesolju naj bi bilo veliko, jih je pa težko najti.
Opazovanja in simulacije napovedujejo, da naj bi 30 % vseh Soncu podobnih zvezd v Galaksiji v svojem življenju pohrustalo vsaj en planet. Sonce pri tem ni nobena izjema. Čez nekaj milijard let bo v njegovem vročem trebuhu zmanjkalo goriva—vodika. Takrat se bo zvezda napihnila in zajela Merkur in Venero, mogoče tudi Zemljo.
Tudi večino do sedaj odkritih eksoplanetov čaka podobna usoda. Najlažje je namreč odkriti eksoplanete, ki se gibljejo tesno ob svoji zvezdi. Kar 90 % vseh znanih eksoplanetov bo končalo kot prigrizek svojih zvezd.
Skupina astronomov je prvič zalotila zvezdo med takšnim prigrizkom. Zvezda podobna Soncu, oddaljena okoli 12000 svetlobnih let, si je privoščila planet z maso okoli desetih Jupitrov. Rezultate so pred kratkim objavili v reviji Nature.
Odkritje je bilo naključje. Avtorji študije niso iskali smrti planetov, temveč izbruhe belih pritlikavkah, pri katerih kompaktni ostanek zvezde za kratek čas postane tisočkrat svetlejši.
V tem primeru je zvezda postala nekaj stokrat svetlejša za nekaj tednov. Opazovanja so pokazala, da je pri “exploziji” nastal hladen plin, medtem ko bi v primeru običajnih belih pritlikavk pričakovali vroč plin.
Nadaljna opazovanja so pokazala, da se je okoli zvezde oblikoval oblak prahu in plina. Kar so videli, jih je spominjalo na izbruh rdeče nove, ki nastane pri trku in zlitju dveh zvezd. Kar nekaj primerov takšnih izbruhov poznamo v Galaksiji, a vsi so bistveno svetlejši od novega izbruha. Iz starih arhivskih podatkov so razbrali, da se je okoli zvezde prah začel tvoriti že nekaj tednov pred izbruhom.
Avtorji so modelirali podatke in ugotovili, da je najverjetneje prišlo do zlitja zvezde in planeta. Ko se je planet prebijal skozi zvezdno atmosfero, je del njegove ovojnice odpihnilo stran—odvrženi plin se je ohladil in začel tvoriti prah. Zaradi trenja atmosfere se je planet po spirali gibal proti središču zvezde. Ko je končno padel v zvezdo, je iz sistema vrglo večjo količino plina, kar so raziskovalci ujeli kot izbruh.
Gre za prvo opazovanje zvezdnega hranjenja s planeti. V preteklosti so sicer znanstveniki že našli dokaze o tem procesu. V kemični sestavi nekaterih zvezdnih atmosfer so našli dokaze o uničenem planetu, prav tako na prigrizek nakazujejo opažanja nenadnega povečanja hitrosti vrtenja zvezde.
Naslovna slika: Skica zvezde, v katero pada planet. Avtor: International Gemini Observatory/NOIRLab/NSF/AURA/M. Garlick/M. Zamani