Saturnova luna Enkelad pod poledenelim površjem skriva ogromen ocean. V nedavni raziskavi so znanstveniki pokazali, da je v njem raztopljena velika koncentracija fosforja. Če dodamo že prej odkrit ogljik, vodik, dušik, kisik in žveplo, lahko rečemo, da Enkeladov ocean izpolnjuje vse pogoje za nastanek življenja, kot ga poznamo.
Enkelad je šesta največja Saturnova luna. Davnega leta 1789 jo je odkril britanski astronom William Herschel, a ker je tako majhna, dolgo časa o luni ni bilo znanega veliko. Nato jo je leta 1980 obletelo vesoljsko plovilo Voyager I, leto kasneje pa še Voyager II. Pokazali sta, da ima Enkelad poledenelo površje, pokrito s kraterji in razpokami.
Leta 2005 se je plovilo Cassini, namenjeno raziskovanju Saturna, prvič pobliže pogledalo Enkelad. Našlo je gejzirje, ki bruhajo vodno paro, molekularni vodik in druge spojine v vesolje—nekaj tega materiala pade nazaj na luno v obliki snega, ostali del pa hrani Saturnov obroč E. Pod zaledenilim južnim polom Enkelad skriva ogromen ocean tekoče vode.
Iz površja Enkelada bruhajo gejzirji vodno paro, v kateri so primešani številni drugi elementi, med njimi tudi fosfor. Avtor: NASA/JPL/Space Science Institute
Ocean nas seveda takoj napelje na misel, da bi se v njem lahko nahajalo življenje. Do sedaj so znanstveniki v izbruhanem materialu našli sledove ogljika, vodika, dušika, žvepla in kisika. Vsi ti elementi sestavljajo gradnike življenja na Zemlji.
V članku, pred kratkim objavljenim v reviji Nature, znanstveniki poročajo, da so na Enkeladu odkrili še en ključen element za življenje: fosfor. Fosfor skupaj s sladkorji oblikuje skelet molekul DNA, pomaga pa tudi pri popravljanju in vzdrževanju celičnih membran.
Znanstveniki so pet let proučevali podatke, ki jih je Cassini zbral med potovanjem skozi vodne pare Enkelada leta 2008. Ugotovili so, da je koncentracija fosforja v Enkeladovem oceanu več stokrat višja od tiste v Zemljinih oceanih. Pretekle raziskave fosforja niso našle, so pa nedavni modeli podobno visoke koncentracije fosforja pravilno napovedali.
Fosforja je v Osončju sicer kar precej, najdemo ga na primer v kometih. A čeprav ga je veliko vezanega v kamnine, je za življenje pomemben fosfor, raztopljen v vodi. Na Zemlji fosfor uide iz kamnin prek erozije in preperevanja. Na Enkeladu teh procesov ni—fosfor v vodo pride pri interakciji med oceanom in skalnatim jedrom lune.
A čeprav je fosforja v kamninah precej, ga v naravnih vodah ni veliko, saj rad reagira z elementi kot je kalcij: fosfor v nastalem kalcijevem fosfatu ni na razpolago za živa bitja. Kako torej dobimo ocean, poln fosforja?
Nekateri oceani, med njimi ocean na Enkeladu, vsebujejo veliko karbonatov, kot je ogljikov dioksid. So kot sodavica. Karbonati se vežejo z elementi kot je kalcij in tako pustijo fosfor prost. Takšna jezera, imenovana alkalna jezera, najdemo tudi na Zemlji (več takšnih jezer je na primer na Madžarskem). Zanimiv rezultat raziskave je, da so alkalni oceani na lunah Saturna (verjetno tudi drugih lunah znunanjega dela Osončja) običajen pojav.
Znanstveniki na Enkeladu seveda niso našli življenja, so pa pokazali, da bi življenje, kot ga poznamo, tam lahko obstajalo.
Naslovna slika: Enkelad, posnet s plovilom Cassini. Avtor: NASA/JPL/Space Science Institute