Ni jasno, od kje izvira material, ki nas vsak december navduši z meteorskim rojem Geminidi. Že nekaj časa je znano, da je starševsko telo asteroid (3200) Phaeton. Težava je le, da ta asteroid niti v bližini Sonca ne izgublja veliko mase. Nova raziskava predlaga, da je za “meteorski” material odgovoren trk asteroida z drugim telesom, ki naj bi se zgodil pred nekaj tisočletji.
Meteor nastane, ko delec vesoljskega materiala z veliko hitrostjo trči v Zemljino atmosfero. Rezultat je svetla sled na nočnem nebu. Po Osončju pa se potikajo tudi večje skupine delcev na podobnih orbitah. Vsake toliko časa se njihova pot okoli Sonca sreča z Zemljino in takrat lahko občudujemo meteorske roje.
Meteorski roj Geminidi nas obišče v prvi polovici decembra. Ob vrhuncu (14. december) nas lahko razveseljuje z okoli 120 meteorjev na uro. Pozornost je začel zbujati v devetnajstem stoletju, takrat še s pičlimi desetimi meteorji na uro. Od takrat naprej se je njegov donos bistveno izboljšal.
Večina meteorskih rojev je posledica razpadanja kometov. Ko se komet približa Soncu, z njegovega površja skupaj z vodo in drugimi plini odpihne tudi različno velike delce. Ko Zemlja potuje skozi rep delcev, lahko opazujemo roj.
Pri Geminidih je zgodba drugačna. Izkazalo se je, da se njihove orbite zelo dobro ujemajo z orbito asteroida (3200) Phaethon. Asteroid, ki za obhod Sonca potrebuje 1.4 leta, ni aktiven kot običajen komet. Je pa bolj aktiven od običajnega asteroida, saj v periheliju (točka v orbiti najbližja Soncu) dobi šibek rep. Spada med nedavno definiran in maloštevilen razred aktivnih asteroidov. Vseeno sedanja izguba snovi ne zadošča za pojasnitev Geminidov.
Nedavno objavljena raziskava se je za odgovor zatekla k nenavadnemu viru: vesoljski sondi Parker Solar Probe. Sonda namenjena raziskovanju Sonca nima instrumenta, ki bi neposredno detektiral prašne delce. A raziskovalca sta ugotovila, da trk delca z instrumentom FIELDS na detektorji pusti signal, s tem pa lahko štejemo in merimo lastnosti delcev.
Podatki so pokazali, da detektirane delce lahko razporedimo med dva vira: zodiakalni oblak in tok delcev, ki ustreza toku Geminidov. Prva ugotovitev raziskave je, da se večina delcev pravzaprav ne ujema povsem z orbito Phaethona.
Raziskovalca sta opažanja modelirala in ugotovila, da je tok delcev najverjetneje nastal pred nekaj tisoč leti (1500 do 10000 let nazaj) v katastrofičnem dogodku. Model pokaže, da je bilo pri tem v vesolje razpuščene ogromno snovi, ekvivalentne današnji masi asteroida Phaethon. Možno je, da je imel asteroid prvotno vsaj dvakrat večjo maso, preden je trčenje z drugim telesom ustvarilo sestavine za Geminide. Ali pa trka sploh ni bilo in je asteroid le razpadel.
Ker so trki redki celo v gosto poseljenem asteroidnem pasu, kaj šele v notranjem delu Osončja, je razpad bolj verjeten scenarij. To se na primer lahko zgodi asteroidu, ki se ob nekem trenutku začne vrteti tako hitro, da enostavno razpade.
Nova raziskava vsekakor ne prinese končnega odgovora uganke, nam pa da misliti.
Naslovna slika: Geminidi leta 2007. Avtor: Erno Berko