Le vprašanje časa je bilo, kdaj bomo videli najnovejše slike meglice Orion, ki jih je posnel vesoljski teleskop James Webb. Poleg neverjetnih podrobnosti so znanstveniki na slikah opazili tudi še nikoli prej videne dvojne sisteme objektov majhne mase.
Meglice Orion ni potrebno posebej predstavljati. Leži okoli 1300 svetlobnih let stran v smeri ozvezdja Orion. Kljub oddaljenosti je meglica tako svetla, da jo vidimo s prostimi očmi. Meglica je nam najbližje področje zares aktivnega nastajanja zvezd. Slavna meglica je bila slikana in raziskana z vsem, kar premore človeštvo. O njej res ne moremo povedati ničesar novega, kajne?
Naj bo nebesni objekt še tako dobro poznan, ko se vanj zazre vesoljski teleskop James Webb, kot po pravilu izvemo nekaj novega. Meglica Orion pri tem ni nobena izjema. Pravkar objavljene slike prikazujejo meglico, kot je nismo vajeni. V njej se skriva kar nekaj zanimivosti. Nekoliko bolj podrobno si poglejmo nekaj slik. Slike spremljajo objavi dveh znanstvenih člankov. Članka še nista bila strokovno recenzirana, zato moramo njuno vsebino zaenkrat obravnavati z zdravo mero skepticizma.
Meglica Orion, posneta s teleskopom JWST. Meglice še nikoli nismo videli v tako visoki ločljivosti (v teh valovnih dolžinah). Slika predstavlja manjši del večjega Orionovega molekularnega oblaka. Medtem ko meglica v premeru meri okoli 25 svetlobnih let, se molekularni oblak razteza preko več sto svetlobnih let. Mlade zvezde so s svojo ultravijolično svetlobo ustvarile luknjo v sicer neprebojnem oblaku. Ko je odprtina predrla rob oblaka, je ioniziran plin začel potovati v medzvezdni prostor. Plin, ki se razširja iz oblaka v bolj ali manj prazno vesolje, je meglica Orion. Avtor: NASA, ESA, CSA / Science leads and image processing: M. McCaughrean, S. Pearson, CC BY-SA 3.0 IGO
V sredini meglice se nahaja razsuta kopica Trapezium. Gre za zelo mlade zvezde, ki naj bi nastale pred okoli 300000 leti. Mase zvezd se gibljejo med 15 in 30 masami Sonca. Te zvezde, ki se nahajajo znotraj radija 1.5 svetlobnega leta, so v precejšnji meri odgovorne za to, da plin v meglici sveti. Podroben pogled na sliki razkrije več paglavcu podobnih zgostitev: to so zvezde dojenčice, ki so še vednu v fazi nastajanja, obdane z gostim plinom. Razpotegnjeni repi plina so posledica močnega sevanja svetlih zvezd, ki s svojo svetlobo dobesedno odpihnejo plin.
Še približan primer mlade zvezde, obdane s protoplanetarnim diskom. Iz tega diska bodo sčasoma nastali planeti.
Zgornje slike so lepe, a ne nepričakovane. Zadnja slika pa postreže s pravim odkritjem. Glavni razlog za opazovanje meglice je iskanje zvezd z zelo majhno maso. Te je težko videti, saj so temne. Lažje jih je videti v infrardeči, kot vidni svetlobi. Po eni strani izsevajo več svetlobe v infrardeči, po drugi pa ta tudi prah, ki je vseprisoten, manj zastira infrardečo kot vidno svetlobo. Če teh zvezd ne najdemo, ne moremo vedeti, koliko zvezd se je pravzaprav rodilo v meglici. Znanstvenike zanima tudi, kakšne so mase na novo rojene zvezdne populacije. V preteklosti se je o deležu manj masivnih zvezd zgolj ugibalo. No, na novih slikah so znanstveniki zares našli objekte (kar 540 objektov) z zelo majhno maso, vse do mase 0.6 Jupitra. In precej izmed teh objektov je v dvojnih sistemih. Ni jasno, kako bi takšni dvojni sistemi majhne mase lahko nastali.
Slike v visoki ločljivosti najdete tukaj (povezave na dnu strani).