Astronomi predvidevajo, da je v središču skoraj vsake galaksije črna luknja. Nekatere izmed njih dosežejo tudi tisoč milijonov sončevih mas in posledično z močnim gravitacijskim privlakom izpraznijo prostor okrog sebe. Do sedaj so predvidevali, da to ovira nastajanje novih zvezd. Mednarodna skupina astronomov, ki je preučevala bližnjo galaksijo Kentaver A, pa je odkrila ravno nasprotno: črno luknjo, ki pomaga pri nastajanju zvezd.
Ekipa pod vodstvom dr. Stanislava Shabala iz Univerze v Tasmaniji, dr. Marka Crocketta iz Univerze v Oxfordu in dr. Sugata Kaviraja iz Kraljevega kolidža v Londonu je svoje rezultate objavila v reviji Monthly Notices of the Royal Astronomical Society.
Črne luknje v središču galaksij se od časa do časa "prižgejo", kar material okrog njih potisne v curkih tudi milijon svetlobnih let daleč. Takšni tokovi potujejo kot plug skozi galaktični plin, ga stiskajo, segrevajo in umikajo s poti. Večina tega plina so ostanki materiala, iz katerega nastajajo zvezde, zato takšni tokovi pomembno vplivajo na oblikovanje zvezd v galaksiji.
Astronomi so uporabili kamero WFC3 na Hubblovem vesoljskem teleskopu ter z njo preučevali osrednje območje Kentavra A, ki nosi tudi ime NGC 5128. To je svetla galaksija 13 milijonov svetlobnih let daleč v smeri južnega ozvezdja Kentaver.
V vidni svetlobi je mogoče opaziti pas prahu, ki teče preko galaksije, v valovnih dolžinah X-žarkov in radijskih žarkov pa so v galaksiji vidni curki, ki se raztezajo tudi milijon svetlobnih let daleč od centralne črne luknje.
Z WFC3 so znanstveniki podrobneje preučili "notranje vlakno", območje v bližini curka snovi, ki je vir ultravijoličnih in X-žarkov, sveti pa tudi v vidni svetlobi. S pomočjo Hubblovih slik je skupina nato uspela preučiti zgodovino nastajanja zvezd v vlaknu z izjemno natančnostjo.
Ugotovili so, da konica vlakna, ki je najbližje curku, vsebuje mlade zvezde, katerih starost je podobna času od zadnjega "prižiga" črne luknje, zvezd podobne starosti pa globlje v vlaknu niso našli. Točno to bi pričakovali, da se zgodi v oblaku plina, ki ga na svoji poti "povozi" curek materiala iz bližine črne luknje.
Najgostejši osrednji deli oblaka so stisnjeni in se sesedejo v zvezdo, plin na obrobju pa je potisnjen ven iz konice vlakna, kot kup jesenskega listja v vetru.
Dr. Shabala komentira: "Ta prispevek curkov k nastajanju zvezd je bil v mladem Vesolju še bolj pomemben, saj so bile grudaste zgostitve plina veliko bolj pogoste. Naša raziskava odkriva, da je potrebno preučiti pozitivno vlogo curkov črnih lukenj v trenutni teoriji nastanka galaksij. To je nov zanimiv košček v sestavljanki našega razumevanja tega, kako so galaksije postale takšne, kot jih vidimo danes.