Opazovanje iz orbite je zanimiv način proučevanja zgodovinskih najdišč v oddaljenih ali politično nestabilnih regijah in lahko znanstvenikom celo pomaga do novih odkritij.

Antično mesto Samarra je bilo mogočna islamska prestolnica v 9. stoletju na območju današnjega Iraka. Je edina še obstoječa islamska prestolnica, ki je ohranila prvotno strukturo, arhitekturo in umetnost, čeprav je bilo izkopanega le približno 20% najdišča.

Leta 2007, ko je bila vojna v Iraku na vrhuncu, so mesto dodali na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine v nevarnosti, zaradi nezmožnosti lokalnih oblasti, da bi ga vzdrževale. Istega leta so uporniki izvedli napad na mestno mošejo in poškodovali stolp z uro.

Radarsat2 - entropijska slika in arheološki zemljevid območja okrog osemkotne strukture - dela antičnega mesta Samarra, 130 km severno od Bagdada, Irak. Te rezultate je pridobila Nicole Dore s pomočjo tehnike oddaljenega odkrivanja Polarimetric SAR v sodelovanju univerz La Sapienza (italija) in Rennes 1 (Francija).

Opazovanje mest kot je Samarra, je v času politične nestabilnosti za arheologe težko in nevarno. Kot odgovor sateliti ponujajo neinvazivno rešitev za opazovanje teh spomenikov iz preteklosti in pomagajo pri iskanju novih področij za izkopavanje.

Najbolj očitna metoda za opazovanje že izkopanih področij je uporaba optičnih fotografij z visoko ločljivostjo. Nove tehnologije pa omogočajo, da lahko sateliti z radarji proučujejo, kako podzemne strukture vplivajo na tla.

Radar je občutljiv na majhne spremembe v gostoti tal in vsebnosti vode - to so lastnosti, ki jih človeško oko ne vidi. Z radarji lahko zaznamo tudi spremembe v vlžnosti tal in rasti vegetacije. Te lastnosti so odvisne od struktur pod zemljo in preko njih lahko sklepamo o zgodovinskih znamenitostih.

Zgoraj vidimo satelitski pogled, kako podzemne strukture in razlike v vlažnosti tal vplivajo na rast vegetacije. Spodaj je umetnikova interpretacija kako na vegetacijo vplivajo podzemne strukture, kot sta zid in jarek.

Radarska opazovanja so mogoča tudi v oblačnem vremenu in temi, zato zagotavljajo nenehno opazovanje v vseh atmosferskih pogojih. Vendar pa je takšno opazovanje kompleksno in detekcije radarskega sistema ni mogoče enostavno razumeti. Kljub temu lahko nekateri podatki pomagajo pri iskanju še neizkopanih področij.

Ob reki Nil v severnem Sudanu je arheološko najdišče Gebel Barkal, ki ga sestavljajo grobnice, templji in drugi kompleksi. Zapisano je na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine in priča o Nepatanski in Meroitski kulturi med leti 900 pr. n. št in 350 n. št.

Z uporabo radarske tehnike s polarimetrično sintetično zaslonko so znanstveniki iz italijanske univerze La Sapienza in francoske univerze Rennes 1 lahko preučili piramide in templje v Gebel Barkal-u. Satelitski posnetki niso omogočili le oddaljenega opazovanja v času politične nestabilnosti, pač pa so razkrili tudi, da so pod tlemi še neodkrite strukture.

Z uporabo tehnike oddaljenega odkrivanja Polarimetric SAR, fotografiji satelitov ALOS leta 2006 (levo zgoraj) in Radarsat-2 leta 2012 (levo spodaj) prikazujeta lokacijo znanih arheoloških najdišč (v oranžni barvi). Opazovanja so pokazala, da se po vsej verjetnosti pod zemljo skriva še nekaj (označeno z rumeno), kar ni prisotno na optični fotografiji (desno). Podatke je pridobila Jolanda Patruno.

Tak način opazovanja je uporaben tudi za nadziranje in odkrivanje zakopanih arheoloških struktur v gosto poseljenih območjih. V Rimu v Italiji so velike antične znamenitosti, kot sta Kolosej in Forum Romanum, del urbanega območja. Vendar se skriti zakladi skrivajo tudi pod vrvežem moderne metropole.

Študent iz italijanske univerze Tor Vergata je odkril, da lahko satelitske optične slike pokažejo zakopane arheološke znamenitosti na vzhodnih obrobjih Rima preko razlik v spektru odbite svetlobe (še posebej bližje infrardeče) in vegetaciji.

Bodoče misije, kot je japonski satelit ALOS-2, ki ga bodo predvidoma iztrelili letos, bodo nadaljevale delo predhodnih misij in s pomočjo edinstvenih zmogljivosti nadgrajevale vesoljsko arheologijo. S svojim radarjem bo pri tem pomagal tudi kandidat za Esino misijo, projekt Biomass.

Vir: ESA