Zvezde v kopici NGC 2547 - Ta ljubka kopica svetlih modrih zvezd je NGC 2547, skupina nedavno nastalih zvezd v južnem ozvezdju Jadro (Vela). Slika je bila posneta s širokokotno kamero (Wide Field Imager) na MPG/ESO 2,2-metrskem teleskopu observatorija La Silla v Čilu.
Vesolje je staro okolje – staro približno 13,8 milijard let. Tudi naša Galaksija je stara – nekatere od njenih zvezd so stare preko 13 milijard let (eso0425). A ne glede na to, je to okolje še zelo dejavno: novi objekti nastajajo, medtem ko so drugi uničeni. Na tej sliki lahko vidite nekatere nove objekte, mlade zvezde, ki tvorijo kopico NGC 2547.
Vendar kako mladi so ti vesoljski mladostniki v resnici? Čeprav ostajajo njihove natančne starosti negotove, astronomi ocenjujejo, da je starost zvezd v NGC 2547 v razponu od 20 do 35 milijonov let. To sploh ne zveni tako zelo mladostno. Vendar pa je naše Sonce staro 4600 milijonov let in še ni prišlo v srednja leta. Če si predstavljate, da je Sonce 40-letna oseba, so svetle zvezde na sliki tri mesece stari dojenčki.
Večina zvezd ne nastane v izolaciji ampak v gostih kopicah, v katerih je od nekaj deset do nekaj tisoč zvezd. Medtem ko vsebuje NGC 2547 mnogo vročih zvezd, ki svetijo v svetlo modri (modra barva je znak njihove mladosti), pa lahko v kopici opazimo tudi eno ali dve rumeni ter rdeči zvezdi, ki so se že razvile v rdeče orjakinje. Odprte zvezdne kopice, kot je ta, imajo običajno sorazmerno kratko življenje, ki traja le nekaj sto milijonov let, preden razpadejo, ko se njihove zvezde razpršijo po okolici.
Kopice so za astronome ključni objekti za proučevanje razvoja zvezd skozi njihovo življenjsko dobo. Članice kopice so vse nastale iz iste snovi ob približno istem času in zato omogočajo lažjo določitev vpliva drugih lastnosti zvezd.
Zvezdna kopica NGC 2547 se nahaja v južnem ozvezdju Jadro (Vela), kakih 1500 svetlobnih let od Zemlje, in je dovolj svetla, da jo z lahkoto vidimo v binokularjih. Leta 1751 jo je odkril francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille med astronomsko ekspedicijo na Rt dobrega upanja v Južni Afriki, z majcenim teleskopom premera komaj dveh centimetrov.
Med svetlimi zvezdami na tej sliki lahko vidite obilo drugih objektov, posebno če si jih približate. Nekateri so šibke ali bolj oddaljene zvezde v naši Galaksiji. Nekatere pa, ki so videti kot megličasti raztegnjeni objekti, so galaksije, ki so slučajno v istem zornem polju, a se nahajajo milijone svetlobnih let za zvezdami.
Več informacij
ESO je osrednja medvladna astronomska organizacija v Evropi in doslej v svetu najbolj produktiven zemeljski astronomski observatorij. Vzdržuje ga 15 držav: Avstrija, Belgija, Brazilija, Češka republika, Danska, Francija, Finska, Nemčija, Italija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Združeno kraljestvo. ESO izvršuje ambiciozen program, osredotočen na načrtovanje, gradnjo in upravljanje zmogljivih zemeljskih opazovalnih naprav, ki astronomom omogočajo, da pridejo do pomembnih znanstvenih odkritij. ESO igra vodilno vlogo pri promociji in organizaciji sodelovanja pri astronomskih raziskavah. ESO upravlja tri edinstvene opazovalne lokacije svetovnega formata v Čilu: La Silla, Paranal in Chajnantor. V Paranalu upravlja ESO Zelo velik teleskop, na svetu najnaprednejši astronomski observatorij za vidno svetlobo in dva pregledovalna teleskopa. VISTA deluje v infrardeči svetlobi in je največji pregledovalni teleskop na svetu. Pregledni teleskop VLT je največji teleskop, namenjen izključno pregledovanju neba v vidni svetlobi. ESO je evropski partner revolucionarnega astronomskega teleskopa ALMA, največjega obstoječega astronomskega projekta. ESO trenutno načrtuje 39-metrski Evropski izjemno velik optični in bližnji infrardeči teleskop (European Extremely Large optical/near-infrared Telescope – E-ELT), ki bo postal “največje oko zazrto v nebo na svetu”.
Vir: ESO