Ponoči svetleči se oblaki (angleško noctilucent clouds) so oblaki, ki jih lahko vidimo poleti tik pred jutranjo zoro nad severnim obzorjem. Sezona opazovanj takih oblakov se običajno začne v juniju, ko jih prvi opazijo na velikih severnih geografskih širinah, do julija pa postanejo vidni tudi pri nas. Sezona pa se še nikoli ni začela tako zgodaj kot letos, ko so jih prvič opazili že 13. maja.
Ponoči svetleči se oblaki nastanejo, ko se vodna para visoko v atmosferi kondenzira na delcih prahu, ki ostanejo od zgorelih meteoroidov. Vodna para je sama po sebi prozorna in šele ko se skondenzira v zelo drobne kapljice, jo vidimo kot oblake. Razlika med običajnimi oblaki in ponoči svetlečimi oblaki je predvsem v višini, kjer se pojavljajo.
Običajni oblaki se pojavijo v troposferi, spodnji plasti atmosfere, kjer se nahaja skoraj vsa vodna para, ki izhlapeva s površja Zemlje. Tudi kondenzacijskih jeder je tu v izobilju. Na okoli 17 kilometrih višine pa v atmosferi nastane temperaturna inverzija, ki za dvigajočo paro predstavlja mejo, kjer jo vzgon neha dvigovati. Vidimo jo kot zgornjo mejo podkvastih oblakov. Nad tropopavzo je atmosfera skoraj povsem suha. Nad troposfero je stratosfera in nad njo mezosfera, kjer se na višinah okoli 80 kilometrov pojavljajo ponoči se svetleči oblaki. Na to višino lahko iz troposfere prodrejo le posamezne molekule vodne pare. Ker je mezosfera tako suha, lahko oblaki nastanejo le, če je izredno hladna. Zanimivo, mezosfera je najhladnejša ravno poleti, ko so izpolnjeni pogoji za kondenzacijo vodne pare v oblake. Samo ime ponoči svetlečih se oblakov je morda malo zavajujoče, saj oblaki sami od sebe ne svetijo. Osvetljuje jih Sonce, ki poleti nikoli ni zelo nizko pod obzorjem. Oblaki na 80 kilometrih višine so tako na velikih geografskih širinah osvetljeni celo noč, pri nas pa malo preden nastopi zora. Tako jih vidimo lahko še na povsem temnem nočnem nebu, saj je atmosfera na tako velikih višinah povsem prozorna in ne siplje svetlobe, ki bi jo sicer videli kot zoro. Gostejših plasti ozračja pa Sonce takrat še ne osvetli.
Ponoči svetleče oblake so prvič opazili leta 1885, dve leti po izbruhu vulkana Krakatoa. Ne ve se, ali imajo oblaki kakšno zvezo z vulkanom, ali pa so jih takrat opazili le zaradi velikega navdušenja nad opazovanjem čudovitih Sončevih zahodov in vzhodov, ki jih je povzročil vulkanski pepel v atmosferi. Sedaj vemo, da so ti oblaki kondenzirana vodna para na zrnih meteoroidov, ki stalno izgorevajo v naši atmosferi.
Ponoči svetleči se oblaki nad Slovenijo, 9. julija 2011. Foto: Janez Kos
Ponoči se svetleči oblaki so tudi močno povezani z aktivnostjo Sonca. Najbolj pogosti so ob Sončevem minimumu, ob maksimumih pa jih vidimo le redko. Letošnje zgodnje pojavljanje, 2 leti pred predvidenim Sončevim maksimumom, je tako še posebej presenetljivo. Zelo verjetna razlaga je, da je pojavljanje teh oblakov tudi močno povezano z vremenskimi spremembami. To razlago podpirajo tudi opazovanja zadnjih 100 let. Ponoči svetleče se oblake lahko vsako sezono opazujemo na nižjih geografskih širinah. Če je to vpliv podnebnih sprememb, je res zanimivo, kje vse se kaže segrevanje ozračja.
Delno povzeto po NASA.