18. november 2013

Deset dni pred prihodom v perihelij je komet oddaljen od Sonca okoli 0,5 a.e. Tudi navidezno na nebu je Soncu vedno bližje in viden le še v jutranji zarji med astronomsko in navtično zoro, kako uro pred Sončevim vzhodom. 

 

Med 13. in 16. novembrom je bila pri kometu opažena povečana aktivnost. Skupina Španskih amaterskih astronomov Observadores_cometas group je poročala o nenadnem porastu sija za okoli 2 magnitudi med 13. in 14. novembrom. Komet so opazovali z optičnim R filtrom in zaslonko velikosti 30 ločnih sekund. Opazili so tudi, da je osrednji del kome vedno bolj razpršen, brez značilne točkaste osrednje zgostitve, ki je bila značilna pri izbruhih kometov kot so 17P/Holmes, 29P/Schwassmann/Wachmann in C/2012 X1 (LINEAR). 

Z radijskim teleskopom Nancay (Observatoire de Paris) so opazovali komet v 18-cm OH spektralni črti med 7. in 11. novembrom ter nato 13. novembra in izmerili približno 4-kratno povečanje produkcije molekul OH. Prav tako so sodelavci Univerze v Liegu z robotskim 0,6-m teleskopom TRAPPIST, Evropskega južnega observatorija ter ozkopasovnimi filtri med 12. in 13. novembrom izmerili približno 10-kratno povečanje produkcije plinov. Približno za faktor 15 se je med 12. in 14. novembrom povečala tudi produkcija molekul cianovodikove kisline (HCN), ki so jo izmerili s 30-m radijskim teleskopom Pariškega observatorija, postavljenega v Španiji (CBET 3711). Omenjeno povečanje aktivnosti je zelo verjetno povezano z razpadom jedra kometa, o katerem poročajo sodelavci Inštituta Max Planck in Univerze v Münchnu. S pomočjo 0.4-m teleskopa observatorija Mt. Wendelstein so med 14. in 16. novembrom v kometovi komi opazili takoimenovano prstanasto strukturo, ki se pojavi znotraj obstoječe kome ob razpadu jedra na več delov. Pojav strukture pomeni, da se je jedro kometa pravkar razcepilo na več delov (CBET 3715).

Slika kometa C/2012 S1 (ISON), posneta v težavnih pogojih jutranje zarje in mesečine 17. novembra 2013 okoli 4h36UT z 250 mm, f/4 objektivom in Canon 650D digitalnim fotoaparatom. Slika je zložena iz enajstih zaporednih 15 sekundnih posnetkov pri občutljivosti ISO 800. Zorno polje meri 4.8o x 3.4o. Raven plinasti rep je dolg približno 2,5o. Posneto iz območja Krasa. Foto H. Mikuž & J. Vales. Vir: http://www.observatorij.org/ 

 

Kljub povečani aktivnosti je svetlost kometa še vedno daleč od spektakularnih napovedi. 17. novembra zjutraj sem z binokularjem 20x60 ocenil sij na 5,9 magnitude. Znotraj kome je bila izrazita zgostitev,  rep pa ni bil viden. Nedvomno tudi zaradi velike ekstinkcije (nizka lega) in polne Lune. Se ga pa vidi na posnetkih z digitalno kamero. Vsekakor velja komet opazovati še naprej ob vsaki priložnosti. Čeprav se zdi razpad kometa še pred prihodom v perihelij najverjetnejši scenarij, še vedno ostaja v igri tudi opcija morebitnega preživetja srečanja s Soncem. V tem primeru utegne biti komet dokaj svetel objekt na jutranjem decembrskem nebu.

 

  

Razpad kometa je dokaj pogost pojav, posebno v skupini kometov s Sonce oplazno orbito. Vendar lahko komet razpade kadarkoli, tudi ko je daleč stran od Sonca. Tak primer je bil komet C/1999 S4 (LINEAR), ki je bil 26. julija 2000 v periheliju na razdalji 0.76 a.e  (okoli 115 milijonov km), pa je kljub temu razpadel. V nekaterih kometih je namreč snov (prah in zamrznjeni plini) med seboj zelo slabo zlepljena in že razmeroma majhno segrevanje povzroči, da se jedro spremeni v kup kamenja in peska, ki se počasi širi vzdolž kometove orbite. Slika na levi je bila posneta 21. julija, na desni pa 30. julija 2000. Na levi ima komet še normalno morfološko strukturo (koma, plinasti in prašni rep). Desna slika prikazuje samo še oblak prahu, potem, ko je jedro razpadlo in so plini sublimirali. Foto H. Mikuž. Vir: http://www.observatorij.org/ 

 

Herman Mikuž