Kljub temu da je vesoljskemu teleskopu Kepler v tem letu odpovedalo drugo pogonsko kolo in se je s tem končalo njegovo obdobje iskanja eksoplanetov, se misiji sedaj spet nasmiha sreča. Njegova ekipa je namreč iznašla način za stabilizacijo teleskopa s pomočjo Sončeve svetlobe. Nov projekt, poimenovan K2, obeta opazovanje veliko večjega predela neba in odkrivanje eksoplanetov, ki se nahajajo zelo blizu zvezd, manjših od Sonca.
Vesoljski teleskop Kepler je bil izdelan za nekajletno opazovanje istega predela neba v smeri ozvezdij Laboda in Lire. Planete je iskal z merjenjem svetlosti več kot 150.000 zvezd v svojem vidnem polju z veliko natančnostjo. Ko so se planeti na svoji orbiti nahajali pred zvezdo, je Kepler zaznal rahlo zmanjšanje svetlosti zvezde. Od izstrelitve leta 2009 so s pomočjo tako pridobljenih podatkov odkrili več kot 3500 kandidatov za eksoplanete. Obstoj nekaterih izmed njih je že potrjen, ostali pa na potrditev še čakajo in zaenkrat še nosijo oznako 'kandidat'. Rezultati kažejo, da v naši Galaksiji kar mrgoli potencialno naseljivih svetov in da ima večina zvezd vsaj en planet.
Da bi se izognili lažnim odkritjem, raziskovalci za kandidate označijo šele tiste planete, pri katerih opazijo vsaj tri do štiri prehode. To pomeni približno tri do štiri leta opazovanj zvezd, podobnih Soncu. Toliko časa bi namreč za oddaljene opazovalce trajalo, da bi opazili prehode Zemlje čez Sončevo ploskev. Ker so do sedaj preučili šele tri od štirih let opazovanj, analiza zadnjega leta obeta ogromno - od več kot 3500 kandidatov je do sedaj potrjenih šele 167 planetov. Morda zadnje leto podatkov lahko celo vsebuje sveti gral misije - planet Zemljinega tipa, ki kroži v območju naseljivosti okoli zvezde, podobne Soncu.
Umetniška upodobitev vesoljskega teleskopa Kepler. Slika: NASA
Za detekcijo planetov z metodo opazovanja prehodov je Kepler več let opazoval isti del neba brez prekinitve, zato je potreboval zelo natančen sistem stabilizacije satelita. Pozno leta 2012 je eno izmed štirih pogonskih koles, ki skrbi za stabilizacijo, odpovedalo. Ker so za normalno delovanje dovolj že tri kolesa, odpoved ni prinesla težav. Nato je meseca maja v letošnjem letu odpovedalo še drugo kolo, kar je pomenilo konec Keplerjeve originalne misije.
Kepler trenutno lahko še vedno opazuje katerikoli del neba, vendar se okoli svoje osi vrti nekontrolirano. Sončeva svetloba, ki pada na satelit, povzroča rahel tlak in ker nanj pada neenakomerno, povzroči vrtenje teleskopa. Ker se satelit sedaj nahaja sredi ničesar, je svetlobni tlak s Sonca edina stvar, ki ga moti.
Pred kratkim so na konferenci Kepler Science Conference II v Nasinem raziskovalnem centru v Kaliforniji, na kateri se je zbralo okoli 400 znanstvenikov iz 30 različnih držav, predstavili nov način za stabilizacijo teleskopa in preprečevanje nekontrolirane rotacije. Ugotovili so, kako bi lahko obrnili teleskop tako, da bi Sončeva svetloba na obe strani satelita padala relativno enakomerno. Vendar pa bodo lahko s to metodo opazovali isti predel neba le dva do tri mesece, preden bo potreben ponoven premik teleskopa, da bi se izognili vdoru Sončeve svetlobe v Keplerjevo vidno polje. Vsa načrtovana opazovalna polja se nahajajo približno v ravnini ekliptike, ker je le tako nadzor teleskopa optimalen. Vsako polje bi lahko vsebovalo od 10.000 do 20.000 zvezd.
V prvih treh letih Keplerjevega opazovanja so odkrili več kot 3500 kandidatov za eksoplanete. Na sliki je prikazano število kandidatov glede na njihovo velikost, med njimi je skoraj 700 kandidatov Zemljine velikosti. Slika: NASA
Ker Kepler za odkritje eksoplaneta potrebuje opazovanja najmanj treh prehodov čez ploskev matične zvezde, bo zaradi pogostega preusmerjanja teleskopa odkrivanje planetov omejeno na tiste, ki krožijo okoli zvezde veliko bližje, kot Zemlja od Sonca in potrebujejo le od 20 do 30 dni za obhod. Tako hitri planeti se nahajajo celo bližje od svoje zvezde kot Merkur, ki potrebuje 88 dni, da naredi en obhod okoli Sonca. Ker krožijo okoli temnih rdečih pritlikavih zvezd, lahko planeti tudi v taki bližini ležijo znotraj območja naseljivosti - področja okoli zvezde, kjer je temperatura primerna za obstoj tekoče vode.
Nov način opazovanja prinaša še druge prednosti. V okviru projekta K2 bodo opazovali veliko večje področje neba v primerjavi s Keplerjevo prvotno misijo. Tako bodo potencialno lahko zajeli večjo diverziteto planetov, kar z originalno misijo ni bilo možno.
Od usodne okvare so se pojavili tudi drugi predlogi za ponovno oživitev Keplerja, vendar se je ekipa odločila, da Naso zaprosi ta financiranje projekta K2. Predlog za ta projekt še vedno čaka na Nasino odobritev za financiranje, preden se lahko začne. Preliminarne teste za to novo metodo upravljanja teleskopa že testirajo, testi bodo potekali vse do zgodnega leta 2014. Če bo šlo vse po načrtih, vesoljski teleskop Kepler lahko čakajo še leta iskanja eksoplanetov. Trenutno ima dovolj goriva za nadaljnih 7 do 10 let opazovanj.
Vir: NewScientist, DailyGalaxy, Space.com, AstronomyNow