Ob tokratnem prazniku kulture smo za vas izbrali pesem Otona Župančiča, saj praznujemo letos 135-letnico njegovega rojstva. V intimnih in refleksivnih verzih, ki vam jih ponujamo, išče Župančič samega sebe v ogledalu jezera. Jezero je simbol, "ki ne deluje le kot meja med vesoljem in zemljo, marveč tudi s svojo globino" [1], ki predstavlja globino človeške duše.
Tih, tih je kraj
Tih, tih je kraj, sam v sebi zaokrožen:
dve svetli obli, jezero, nebò,
oklepata kot školjka dragocena
svoj biser, svet.
Glej, mesec: ni ga še, a že je vrgel
v vodò srebrno mrežo preko smrek:
zvezde lovi; a komajda prileze,
da bi pregledal plen, že v lastne mreže
je sam ujet.
Ti zreš v nebo? - "v nebo; pravkar je padel
utrinek zlat."
Jaz sem ga videl v jezeru: navzgor,
do brata svojega se je pognàl,
in tvoj ni pal, le poletèl je doli,
do brata brat...
Oton Župančič, Izbrane pesmi, Mladinska knjiga 1963
Irena Novak-Popov, Vesolje v kaplji rose: prispevek k pomenski analizi Župančičeve zbirke V zarje Vidove, spletna povezava