Astronomi raziskujejo možnost, da so njihovi teleskopi leta 2007 ujeli oblikovanje naravnega satelita okrog eksoplaneta v mladem sistemu, oddaljenem 420 svetlobnih let od Zemlje.
V našem osončju zaenkrat poznamo 176 naravnih satelitov, največ jih imata Jupiter in Saturn, zaznali pa so jih tudi okrog asteroidov. Po velikosti se lune močno razlikujejo, največje med njimi, kot sta to Ganimed in Titan, so po velikosti primerljive celo z Merkurjem. Večje lune lahko imajo atmosfero, njihovo površje pa lahko pokrivajo ledene plošče. Ob primernih orbitalnih pogojih lahko na površju satelita obstaja tudi tekoča voda, mogoče celo Zemlji podobno okolje, kot na fantazijskih lunah Endor in Pandora. S tem se odpira še več možnosti za iskanje Zemlji podobnega sveta in seveda še več možnosti za obstoj življenja zunaj Zemljine atmosfere.
Samo iskanje eksoplanetov je izjemno težko, iskanje manjših eksolun je še neprimerno težje. Ena izmed možnosti je zelo natančen pregled podatkov misij, kot na primer Nasine misije Kepler. Satelit Kepler v vesolju že skoraj 6 let opazuje zvezde in spremlja, kako se njihova svetlost spreminja s časom. Prehodi planetov, ki krožijo okoli zvezde, povzročijo malenkostno periodično potemnitev zvezde. Trajanje potemnitve se spreminja kadar okrog eksoplaneta krožijo še njegove lune. Ta odstopanja so močno odvisna od velikosti eksolun in njihovih oddaljenosti od planeta.
Bolj eksotična metoda je odkrivanje eksolun preko gravitacijskega mikrolečenja. Prek te metode naj bi skupini znanstvenikov to tudi že uspelo. Najverjetneje so opazili samostojen par eksoplaneta in njegove lune stran od matične zvezde.
Orjaški Jupitru in Saturnu podobni planeti imajo sistem obročev in ob prehodu takšnih orjakov preko zvezde, opazimo zaradi obročev zelo značilen signal. Znanstveniki menijo, da vse mlade plinaste orjake obkroža disk snovi, podoben protoplanetarnemu disku okrog zvezde, kot prikazuje spodnja slika.
Planet z obroči (Vir: Ron Miller, NASA)
Projekt SuperWASP je leta 2007 opazoval mlado, šele 16 milijonov let staro zvezdo J1407 v ozvezdju kentaver, oddaljeno 420 svetlobnih let. Opazili so serijo prehodov, potemnitev, zvezde iz česar so sklepali, da je nek objekt delno prekril njeno ploskvico. Ta potemnitev je trajala 56 dni, kar je za prehode planete prava večnost. Torej kaj se dogaja?
Začetna analiza leta 2012 je razkrila, da je prehod planeta z velikim sistemom obročev najverjetnejša razlaga za zaznano potemnitev. Kasnejša podrobnejša in natančnejša analiza podatkov pa je pokazala, da je za potemnitev odgovoren objekt s sistemom približno 37 obročev. Astronomi so ocenili, da ima planetoid med 10 in 40 mas Jupitra in obhodni čas 13 let, zato naslednjega prehoda še niso zaznali. Sistem obročev se razteza do 0.6 astronomske enote od matičnega objekta, za primerjavo se rob sistema Saturnovih obročev nahaja zgolj 0.0009 astronomske enote nad njegovo atmosfero.
Razmak med obroči je najzanimivejša lastnost novo odkritega sistema obročev. Največji namreč meri približno 4 milijone kilometrov, takšnega bi lahko povzročila eksoluna približno petino manjša od Zemlje z obhodnim časom 2 leti.
Ali so torej odkrili eksoluno? Pri tako mladih sistemih pričakujemo prašne diske iz katerih kasneje nastanejo planeti in njihove lune, asteroidi in kometi. Ti v procesu oblikovanja »počistijo« prašni disk okrog matičnega planeta ali zvezde in oblikujejo široke pasove ter ločijo disk na obroče. Tak sistem obročev dobro pojasni kompleksno 56 dnevno spremenljivost svetlosti zvezde J1407.
Vendar masa objekta okrog katerega kroži ta hipotetična eksoluna presega mejo s katero ločimo planete podobne Jupitru, kljub temu pa je premajhna, da bi jo lahko označili za zvezdo. V tem vmesnem območju med 13 in 65-80 Jupitrovimi masami zlivanje devterija v jedru namreč ne poteka konstantno. Za opazovan sistem je tako nemara bolj primerna oznaka dvozvezdja Soncu podobne zvezde in rjave pritlikavke, okrog katere najdemo prašne obroče in opazovan eksoplanet. Preprosto nam še manjka besednjak s katerim bi lahko korektno opisali to odkritje, narava je tako znova pokazala kako omejena je naša domišljija.
(Vir: http://www.scientificamerican.com/blog/post/has-an-exomoon-been-found2/)