Na Luninem obrazu so zapisani vsi udarci, ki jih je pretrpela v zadnjih 4,5 miljardah let. Brazgotine, od udarnih kraterjev do morij, nam govorijo o tem, kar se je na njej dogajalo. A vendar so le namig na procese, ki so delovali pri oblikovanju njene površine nekoč in delujejo še danes.
Da bi dobili boljši vpogled v te procese, so Meg Rosenburg in njeni kolegi na Kalifornijskem institutu za tehnologijo v Pasadeni sestavili prvo celovito zbirko kart Lune, ki razkrivajo podrobnosti na njeni površini. Karte temeljijo na podatkih zbranih z Lunar Orbiter Laser Altimeter (LOLA) na Nasinem orbiterju Lunar Reconnaissance (LRO).
Tako kot gube na koži kažejo našo starost, tudi kraterji in druge geološke oblike na površini Lune razkrivajo njeno starost. Vendar avtorji raziskave, objavljene v Journal of Geophysical Research v začetku leta, opozarjajo, da je bistveno pogledati geološke oblike tako na velikih kot tudi na majhnih skalah. Kar merijo je "hrapavost" - količino, ki je odvisna od majhnih nagibov pokrajine in jo raziskovalci določajo z merjenjem nagibov po celotni površini nekega območja. Da bi dobili celotno sliko, so raziskovalci merili hrapavost na različno velikih območjih – od 17 m do 2,7 km. Tako so ugotovili, da obstaja velika razlika med hrapavostjo starih in mladih kraterjev. Stari kraterji so doživeli veliko kasnejših udarcev meteoritov, ki so nekoliko spremenili prvotno obliko kraterja. Pri mladih kraterjih do takega "mehčanja" terena ni prišlo, tako da so mladi kraterji bolj "ostri".
S proučevanjem sprememb v hrapavosti (npr. kje in kako se spremeni) lahko proučujejo procese, ki so oblikovali Luno. Tako nam karta hrapavosti v okolici Vzhodnega morja (Orientale Basin) razkriva subtilne razlike v materialu, izvrženem ob nastanku kraterja, ko je velikanski objekt trčil v Luno. Informacije o hrapavosti lahko kombinirajo z višinsko karto in na ta način dobijo informacijo o procesu samega trka pri katerem je krater nastal, kot tudi o površinskih procesih, ki so pozneje spremenili krater. Podobno imajo gladke ravine Luninih morij (čeprav ne vsebujejo vode, jim rečemo morja iz zgodovinskih razlogov), ki so nastale zaradi vulkanske aktivnosti, drugačno hrapavost kot Lunini višji predeli, kar odraža popolnoma drugačen izvor obeh vrst pokrajin.
Tak pristop k proučevanju površinskih procesov se lahko uporablja tudi za druge objekte. Procesi, ki delujejo na Marsu so sicer drugačni kot tisti, ki delujejo na asteroidu, a oboji pustijo za sabo svoj podpis v topografiji, ki potem znanstvenikom pomaga pri interpretaciji površinskih procesov na opazovanem objektu. Z raziskavo hrapavosti se torej približujemo razumevanju odgovora na vprašanje zakaj so naši najbližji sosedi videti tako kot so.