Nedavno je astronomsko (in ostalo) javnost pretresel zanimiv rezultat večletnega opazovanja naše Galaksije: po medzvezdnem prostoru naj bi prosto potovalo na milijarde planetov, katerim je uspelo pobegniti gravitacijskemu privlaku matične zvezde. Nekatere ocene napovedujejo, da je teh planetov približno dvakrat več kot je v Galaksiji zvezd!
In kako so astronomi prišli do tega zaključka? Odgovor najdemo v teoriji splošne relativnosti. Recimo, da opazujemo svetlobo z oddaljene zvezde in se nenadoma med nami in zvezdo znajde planet. Ker je planet precej masiven, bo rahlo ukrivil prostor, zato se smer potovanja svetlobe spremeni - pravimo, da se ukloni proti nam. Zvezda sicer oddaja svetlobo v vseh smereh, a mi opazimo le majhen delež izsevan v naši smeri. Zaradi omenjenega uklona bo do nas prišla tudi svetloba, katere drugače ne bi videli - zvezda je svetlejša! Temu pravimo gravitacijsko lečenje. Kako močan je efekt lečenja, je odvisno od mase objekta na poti med zvezdo in opazovalcem, zato lahko prek opazovanja lečenja določimo maso tega objekta. V našem primeru pa so astronomi opazovali spremembo svetlosti zvezd, katero povzroči prehod planetov med nami in zvezdami.
Primer gravitacijskega lečenja: med Zemljo in jato galaksij je masiven objekt, ki uklanja svetlobo. Z belimi puščicami je narisano, kateri del sevalca izseva svetlobo, ki jo opazimo. Vir: Wiki
Gravitacijsko lečenje se uporablja za določanje mas galaksij in jat galaksij. V našem primeru pa se opazuje lečenje, katerega povzročajo planeti veliko manjše mase*, zato je opazovanje zelo zahtevno. V okviru projekta Microlensing Observations in Astrophysics (MOA) so astronomi opazovali del neba v smeri galaktičnega centra, kjer se nahaja približno 50 milijonov zvezd. Ker lečenje traja zgolj nekaj dni, so podatke zajemali celo leto vsakih 10 - 50 minut. V tem času so zaznali kakšnih tisoč dogodkov, povezanih z lečenjem. Po natančnejšem pregledu se je izkazalo, da za deset dogodkov lahko rečejo, da so bili povzročeni s strani planetov. Treba je poudariti, da je bilo statistično izključeno, da bi bili ti planeti vezani v orbite okrog zvezd (katerih prispevek k lečenju bi se tako ali tako moral opaziti, pa se ni).
Sedaj se pojavi vprašanje, kako ti planeti pridejo v medzvezdni prostor. Lahko bi nastali, tako kot zvezde, pri krčenju oblakov medzvezdnega plina. Ta možnost ni najbolje verjetna. Bolj verjetno je, da so bili nekoč gravitacijsko vezani k zvezdam, nato pa so bili nekako izvrženi. V zadnjem času je bilo opaženih že kar nekaj planetov z visokimi masami (zanimive posnetke si lahko pogledate tukaj), katerih orbite se nahajajo nedaleč od zvezde. Ti planeti so verjetno nastali na večjih razdaljah od zvezde, nato pa so se zaradi potovanja skozi material, ki obdaja zvezdo, počasi pomikali proti zvezdi. Pri tem zmotijo orbite manj masivnih planetov in slednji so lahko izvrženi v medzvezdni prostor.
Statistično gledano je torej v Galaksiji lahko ogromno prosto potujočih planetov. MOA zazna lečenje planetov, katerih masa je enaka ali večja masi Jupitra. Pričakovati je torej, da je manjših planetov v Galaksiji še več kot velikih. Sedaj se lahko prepustimo domišljiji in se vprašamo, ali obstaja možnost, da bi bil tak planet primeren za življenje? No ja, na samih planetih ne bi pričakovali življenja (majhni planeti so popolnoma zamrznjeni, medtem ko so ostali plinasti velikani). Mogoče pa bi lahko našli življenje na lunah, ki spremljajo velikane (in so segreti s strani plimskih sil, kot v primeru lun Saturna in Jupitra)?
*Masa Sonca: 2x1030 kg
Masa Jupitra: 0.001 mase Sonca
Masa Glaksije: 7x1011 mas Sonca
Vir: BadAstronomy Blog