Pisalo se je leto 1923, ko je Edwin Hubble več mesecev opazoval 'spiralno meglico' Andromedo z namenom, da izmeri razdaljo do tega objekta. Ugotovitev, da se Andromeda nahaja daleč zunaj naše Galaksije, je postavila nove temlje razumevanja vesolja. V spomin na ta prelomni trenutek je bil eksperiment nedavno ponovljen, tokrat s slavnim vesoljskim teleskopom, ki nosi ime še bolj slavnega astronoma.
Vsakomur, ki ga astronomija vsaj malo zanima, je danes jasno, da je naša galaksija le ena izmed več milijard galaksij, ki poseljujejo globine vesolja. A pot do tega znanja je bila precej dolga in polemična.
Newton je predpostavljal, da so zvezde enakomerno porazdeljene po neskončnem vesolju (kljub očitni koncentraciji zvezd v Rimski cesti). Pri tem je naletel na težavo, saj je neskončno število zvezd vodilo do nestabilnega vesolja. V tistem času bi bila ideja o nestatičnem vesolju še preveč revolucionarna. Thomas Wright (1711-1786) je bil prvi, ki je Rimsko cesto opisal kot skupek zvezd, ki v ravnini krožijo podobno, kot planeti okoli Sonca. Ta galaktični opis je Immanuela Kanta (1724-1804) pripeljal na idejo, da bi lahko bili nekateri opaženi megličasti objekti pravzaprav oddaljene galaksije, podobne naši. Slika galaksije je bila kmalu potrjena z natančnimi opazovanji Williama Herschla (1738-1822). Pomemben mejnik je postavil Johann Heinrich Lambert (1728-1777), ki je prišel do zaključka, da Sonce ni v centru galaksije, temveč se skupaj z drugimi zvezdami giblje okoli galaktičnega centra. Ta ugotovitev je bila potrjena na začetku dvajsetega stoletja prek opazovanj porazdelitve kroglastih kopic okrog galaktičnega centra.
In nato je prišel Hubble. Zadal si je cilj, da bo prek opazovanja Andromede, takrat znane kot 'spiralna meglica', razrešil vprašanje galaktične ali zunaj-galaktične lege. Opazoval je različne dele meglice in nekega dne ugotovil, da se svetlost neke zvezde znotraj meglice spreminja. Ugotovil je, da gre za tako imenovano kefeidno zvezdo. S tem pa je zadel terno.
Nekaj primerov spreminjanja svetlosti kefeidnih spremenljivk v času. (vir)
Henrietta Swan Levitt (1868-1921) je na Harvardu predstavljala nekakšen nadomestek računalnika in je za (moške) astronome analizirala posnetke zvezdnih polj. Prek primerjave slik, posnetih v različnih časih, je morala poiskati zvezde, katerih svetlost se je periodično spreminjala. Pri tem je našla kakšnih 2400 klasičnih kefeid in ugotovila, da se izsev svetlejših zvezd spreminja z daljšo periodo. Odkritje te korelacije je pomenilo, da se lahko kefeido izkoristi za določanje velikih oddaljenosti zgolj prek merjenja periode spremenljivega izseva.
Hubble je dolgo časa opazoval odkrito kefeido (poimenoval jo je z oznako V1), izmeril periodo in določil razdaljo do Andromede - znašala je milijon svetlobnih let. Nekaj let pred tem je Harlow Shapley določil velikost Galaksije - tristo tisoč svetlobnih let. Izkazalo se je torej, da je Andromeda oddaljena od Galaksije za več kot trikratnik velikosti Galaksije in je torej zunaj-galaktični objekt*.
Štirje posnetki V1 kefeidne spremenljivke v Andromedi v štirih različnih fazah svetlosti, posneti s HST-jem. (vir)
V spomin na to prelomno odkritje so astronomi iz AAVSO (American Association of Variable Star Observers) šest mesecev opazovali kefeidno spremenljivko V1. Poleg tega so z vesoljskim teleskopom Hubble (HST) posneli nekaj posnetkov zvezde v različnih fazah svetlosti. S tem želijo opozoriti tudi na dejstvo, da so kefeidne spremenljivke pomembni astronomski objekti, katere še danes uporabljamo za določanje razdalj v vesolju.
*Čeprav sta meritvi Shapleya in Hubbla dali pravilen zaključek, sta imeli kar veliki napaki. Današnje meritve kažejo, da premer Galaksije šteje približno sto tisoč svetlobnih let, Andromeda pa je oddaljena za približno 2.5 milijona svetlobnih let.