Pretekli teden je postregel z nekaj zanimivimi objavami iz astronomske znanstvene sfere. Od odkritja do sedaj najbolj oddaljenega izbruha sevanja gama ter novega planeta izven našega Osončja do novih dokazov o večji količini vode na Luni. V tem prispevku si bomo na kratko pogledali, zakaj so našteti rezultati zanimivi.
Luna je nam najbližje nebesno telo. Njen relief lahko do precejšnjih podrobnosti opazujemo z navadnim lovskim daljnogledom z domačega dvorišča. Kljub temu nas Zemljin edini naravni satelit še vedno zna presenetiti. O večjih količinah vode na Luni je bilo že podanih nekaj dokazov. A vseeno je vsak nov dokaz vznemirljiv, še posebno, če je pridobljen v neodvisnem eksperimentu.
Leta 1972 je Harrison Schmitt stal na površju Lune kot član misije Apollo 17. Med sprehajanjem je v manjšem kraterju opazil svetlikajoče se delce ter jih prinesel na Zemljo za nadaljne raziskave. Izkazalo se je, da gre za obarvane steklene delce (desna slika), ki so nastali v vulkanskih izbruhih. Kar nekaj časa je trajalo, preden je tehnologija napredovala do točke, da je bilo možno opraviti dovolj kvalitetne raziskave. No, izkazalo se je, da delci vsebujejo približno 750 delcev vode na milijon, kar je veliko (ostale skale, prinešene z Lune, so zelo 'suhe', zato so znanstveniki do nedavnega verjeli, da na Luni ni vode).
In zakaj je to odkritje pomembno? Ker nam lahko pomaga pri razlagi, kako je Luna nastala. Do sedaj najbolj prepričljiva teorija je nastanek Lune povezovala s trkom velikega objekta in Zemlje. Pri tem je s slednje odpihnilo precej materiala, ta pa se je usidral v orbito in sčasoma je nastala Luna. Pri trku je vsa voda odparela in to je bila dobra razlaga za 'suho' Luno. A sedaj imamo kar naenkrat na razpolago veliko vode! V neodvisni raziskavi vzorca, prinešenega z Lune z misijo Apollo 15, so znanstveniki odkrili, da je razmerje devterija proti vodiku enako kot na Zemlji. To razmerje se sicer po Sončnem sistemu spreminja, zato je zgornja razlaga o nastanku Lune še vedno najbolj verjetna. A potrebno bo najti razlago za vodo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bi bilo najbolje dobiti še več vzorcev z Lune.
PLANET
Nedolgo nazaj je bil najden kamnit zunanji planet (planet zunaj našega Osončja) Kepler-10b, katerega radij ni veliko večji od Zemljinega. A sedaj se je izkazalo, da okrog iste zvezde kroži še vsaj en planet. Poimenovali so ga Kepler-10c. Ta planet je nekoliko večji, njegova obhodna doba pa je precej daljša od obhodne dobe manjšega planeta (torej se nahaja na večji razdalji od zvezde).
Opazovanje zatemnitve zvezde pri prehodu planeta prek njene ploskve. Vir: astrobites
Satelit Kepler je bil v vesolje izstreljen leta 2009 in je predvsem namenjen iskanju Zemlji podobnih planetov v drugih osončjih. Kepler opazuje spremembo svetlobe z zvezde, okoli katere kroži planet - ko planet potuje med nami in zvezdo, prestreže del njene svetlobe in z natančnimi instrumenti to lahko opazimo. Do sedaj so z njim opazili 1200 možnih zunanjih planetov (večina jih še ni bila potrjena), od tega naj bi v približno 400 primerih okoli ene zvezde krožil več kot zgolj en planet. Zanimivo, še dvajset let nazaj si ljudje niso predstavljali, da je naša galaksija preplavljena s planeti (pa naj bodo vezani v orbitah svojih zvezd ali pa prosto potujočih po galaksiji).
GRB
29. aprila 2009 je satelit Swift zaznal izbruh sevanja gama (GRB090429B). Nič posebnega, saj jih v povprečju zazna okoli sto na leto. Večini izbruhov sledi sevanje manjših energij, imenovano zasij. Le-to se lahko opazuje v rentgenskih, UV, optičnih, IR in radijskih valovnih dolžinah. Prek opazovanja in analize svetlobe zasija lahko izmerimo razdaljo do galaksije, v kateri se je zgodil izbruh (nekaj več je bilo o tem že napisano tukaj). Pri izbruhih gama se sprostijo velike količine energije. Posledično je svetlost zasija veliko večja od svetlosti same galaksije in ga lahko opazimo na veliko večjih razdaljah.
Zasij izbruha, o katerem je govora, je bil torej opazovan s številnimi teleskopi. Na žalost je opazovanja onemogočalo slabo vreme, tako da ni bilo mogoče posneti spektra zasija (spekter se ponavadi izkoristi za merjenje razdalj). Je bil pa zasij posnet v različnih filtrih. Pisali smo že o tem, kako lahko objekte, ki se nahajajo zelo daleč, opazujemo zgolj v infrardečih valovnih dolžinah, ne pa optičnih. Ravno ta pojav je bil izkoriščen za merjenje razdalje dotičnega izbruha.
Vse kaže, da je do izbruha prišlo na neverjetni razdalji 13.14 milijard svetlobnih let. Če je številka prava, je to najbolj oddaljen objekt, katerega smo do sedaj opazili! Vseeno je prisotnega nekaj grenkega priokusa, saj je najbolj merodajna meritev razdalje prav prek analize spektra, katerega v tem primeru žal ni bilo mogoče posneti.
KJE
Za konec pa še nekaj številk. Luna je v povprečju od Zemlje oddaljena približno 400.000 km. Svetloba to razdaljo prepotuje v slabi sekundi in pol. Izmerjena razdalja do zvezde, okoli katere se gibljeta Kepler-10b in Kepler-10c je približno 560 svetlobnih let, kar je praktično še vedno na našem Galaktičnem dvorišču - premer Galaksije meri približno 100.000 svetlobnih let. Nato naredimo 'manjši' preskok in potujemo do izbruha GRB090429B, ki je oddaljen za več kot 13 milijard svetlobnih let. Fascinantno.
Viri: BABlog, Astrobites, CfA