Rezultati opazovanj s satelitom Herschel potrjujejo prisotnost molekularnega kisika v Orionovi meglici. Odkritje nosi posebno težo, saj kisik v taki obliki do sedaj še ni bil opažen.
Element kisik je v vesolju močno zastopan - edino vodika in helija najdemo v večjih količinah. Opazovanja kažejo na to, da se nahaja predvsem v atomarni obliki. Poleg nevtralnih atomov velikokrat najdemo tudi območja večkrat ioniziranih atomov, to je atomov, katerim manjka eden ali več elektronov. Kisik sam po sebi torej v vesolju ni nič posebnega. Vseeno pa ga je opaženo manj, kot ga pričakujemo iz teoretičnih napovedi. Drugače pa je z molekularnim kisikom, kjer sta skupaj vezana dva atoma kisika. Detekcija slednjega se je astronomom vztrajno izmikala, kljub temu, da je njegova prisotnost v medzvezdni snovi pričakovana.
Molekularni kisik je bil do sedaj iskan z različnimi sateliti, na primer s satelitom SWAS (Submillimetre Wave Astronomy Satellite) ali v okviru misije Odin. V obeh primerih ni bilo pozitivne detekcije. Z obema satelitoma se opazuje v infrardečem delu elektromagnetnega spektra, kjer pričakujemo sledi molekularnega kisika. V tem območju valovnih dolžin opazuje tudi satelit Herschel. Le-ta je poimenovan po Williamu Herschelu, astronomu iz 18. stoletja, kateri je med drugim odkril infrardečo svetlobo.
Orionova meglica je od nas oddaljena približno 1500 svetlobnih let. Sestavljata jo plin in prah. Prisotnost slednjega je odgovorna za temna področja na sliki. Tukaj najdete sliko visoke ločljivosti. Vir
Zakaj je tako težko najti molekularni kisik? Možno je, da se atomi kisika v hladnih območjih primrznejo na prašne delce - teh je v medzvezdnem prostoru veliko - kjer se vežejo v vodo in jih posledično ne moremo opaziti. Torej pričakujemo, da bo led v toplejših regijah izhlapel, atomi kisika pa se bodo lahko povezali v molekule. Smiselno je torej, da teleskope obrnemo v smeri področij, kjer se rojevajo zvezde. Ta področja so namreč bogato posejana s prahom, svetloba z mladih zvezd, ki nastanejo znotraj prašnih oblakov, pa lahko poskrbi za izhlapevanje ledu. Primeren objekt za opazovanje je Orionova meglica, saj je nam najbližja zvezdna porodnišnica.
V ozadju vidimo posnetek Orionove meglice s satelitom Spitzer. Rdeče področje predstavlja hladen plin in prah, medtem ko je svetlo, zeleno področje sestavljeno iz zvezd in vročega plina. Na grafu v ospredju je prikazan spekter v infrardečem področju, posnet s satelitom Herschel. Prikazane spektralne črte so značilne za molekularni kisik. Vir
Opazovanja Orionove meglice so obrodila sadove, saj je bil molekularni kisik res najden. S tem lahko pojasnimo, kje se skriva del kisika. A najdene vrednosti so majhne: delež molekularnega kisika je zgolj ene delec na milijon delcev vodika. Še vedno torej ostaja vprašanje, kje se skriva preostanek kisika in sateliti, kot je Herschel, bodo v prihodnjih letih imeli pomembno vlogo pri reševanju te uganke.