V galaksijah najdemo zvezde, katerih mase, velikosti in fizikalne značilnosti se med seboj precej razlikujejo. Že dolgo je znano, da te razlike predstavljajo različne stopnje v razvoju zvezd. Tokrat si poglejmo posebno skupino planetarnih meglic, ki s svojo skoraj popolno sferično obliko poleg estetskega užitka nudijo tudi vpogled v zadnje vzdihljaje zvezd, kakršno je naše Sonce.
Življenje zvezde je bolj ali manj zaznamovano z njeno maso. Zvezde, katerih vrednost mase je visoka, drvijo skozi življenje in dramatično končajo kot eksplozija supernove. Manj masivne zvezde, med katere spada tudi naše Sonce, pa živijo bolj počasi. Po več milijardah let, v katerih pridobivajo energijo prek jedrske fuzije vodika v helij, v jedru zvezde zmanjka vodika. Jedro se skrči pod vplivom gravitacije, ovojnica pa se močno razširi in se posledično ohladi. Zvezdo v tej stopnji razvoja imenujemo rdeča orjakinja. Znan primer take zvezde je Betelgeza v ozvezdju Orion. Jedro zvezde se krči toliko časa, dokler ne doseže temperature, ki omogoča fuzijo helija v ogljik in kisik.
Shematični prikaz različnih stopenj zvezdne evolucije za primer manj masivnih (zgoraj) in bolj masivnih zvezd (spodaj). Planetarne meglice so produkt pozne evolucije manj masivnih zvezd. Vir
Reakcije fuzije helija so močno temperaturno odvisne, zato je zvezda v tej fazi močno nestabilna - že majhno povečanje temperature vodi do velike sproščene energije. Sčasoma v zvezdi nastanejo tako močna nihanja, da lahko izstrelijo zvezdno atmosfero v vesolje. Material se oddaljuje od zvezde s hitrostjo nekaj kilometrov na sekundo. Ko zvezda v sredini doseže temperaturo 30000K je dovolj vroča, da s svojim sevanjem ionizira izstreljeno ovojnico, kar opazimo kot planetarno meglico. Zvezda sama pa se sčasoma ohladi in postane bela pritlikavka.
Planetarne meglice najdemo v najrazličnejših oblikah. Zvezda lahko material odpihne v obliki dveh curkov ali sferno simetrično. Izstrelitev materiala lahko poteka tudi v več korakih - tako lahko včasih opazimo planetarno meglico znotraj večjega haloja, ki je posledica že prej odpihnjene snovi. Lep primer slednjega je meglica Mačje oko. Če je zvezda obdana z dovolj gostim medzvezdnim medijem, se bo izstreljeni material zaletel vanj in zato bo nastala meglica nepravilne oblike s številnimi gostimi in redkimi področji.
Planetarni meglici Abell 39 in Milni mehurček. Vir
Včasih pa se zgodi, da zvezda material odvrže skoraj popolnoma sferično, poleg tega pa leži v območju, ki ni bogato z medzvezdno snovjo. V tem primeru lahko opazimo skoraj popolne sferične planetarne meglice, kot sta Abell 39 in meglica Milni mehurček. Prva je posebno zanimiva, saj njen premer zavzema kar 5-6 svetlobnih let, kar je precej več od drugih planetarnih meglic. To pomeni, da je meglica že precej stara. Iz velikosti in izmerjene hitrosti širjenja lahko ocenimo, da je starost te meglice približno 20000 let. Glede na starost zvezd je to sicer zanemarljiva številka. A zavedati se moramo, da se zvezda znotraj meglice hladi, s tem pa seva vse manj fotonov, sposobnih ionizirati material. Sčasoma tako meglica postane pretemna, da bi jo opazili. Čas, v katerem je planetarna meglica dovolj svetla za opazovanje, je ocenjen na nekaj 10000 let.
Sferične meglice na slikah izgledajo, kot da bi imele debelejše robove. Meglica bi morala izgledati enako iz vseh smeri opazovanja. Kaj je torej razlog za svetlejši rob? Gre pravzaprav za nekakšno iluzijo. Kot je shematično prikazano na priloženi skici, na robovih gledamo skozi debelejšo plast sevajočega materiala in zato imamo občutek, kot da ima meglica obliko prstana.
Planetarne meglice so pomembne, ker v medzvezdni prostor vnašajo elemente kot so ogljik in kisik, katerih v zgodnjem vesolju ni bilo prisotnih. Še vedno je količina teh elementov v primerjavi z vodikom ali helijem zanemrljiva, a imajo kljub temu velik vpliv na zvezdno evolucijo. Poleg tega pa nam meglice omogočajo opazovanje in s tem razumevanje določene stopnje v razvoju zvezd kot je Sonce.
Vir: Bad Astronomy blog