Astronomi so odkrili izredno oddaljeno zvezdo, ki je svetlobo izsevala, ko je bilo vesolje staro okoli 900 milijonov let. Prejšnja zvezdna rekorderka je svetlobo izsevala v več kot štirikrat starejšem vesolju. Odkritje je omogočila masivna jata galaksij.
Posamezne zvezde običajno lahko opazujemo le, če se nahajajo v naši Galaksiji ali nekaterih bližnjih galaksijah. Z naraščajočo oddaljenostjo zvezde kaj hitro postanejo pretemne, da bi jih detektirali. Obenem se oddaljene zvezde zlijejo v en sam svetel skupek, v katerem je posamezne zvezde težko, če že ne nemogoče prepoznati.
A vseeno bi radi opazovali čimbolj oddaljene zvezde. Tiste, ki se nahajajo v mladem vesolju so še posebej privlačne. Nedolgo po velikem poku so bili pogoji v vesolju namreč drugačni in posledično so bile tudi zvezde verjetno drugačne od današnjih. Ali moramo povsem opustiti upanje na študij takšnih zvezd ter se zadovoljiti s teoretičnimi modeli?
Jata galaksij Abel 370 je oddaljena štiri miljarde svetlobnih let. Vsebuje na stotine z gravitacijo povezanih galaksij. Sliko krasijo številni loki svetlobe, ki predstavljajo popačene lečene galaksije, ki se nahajajo za jato. Marsikatera galaksija se leči v več kot eno sliko. Avtorji: NASA, ESA, and J. Lotz and the HFF Team (STScI)
Vesolje nam je z gravitacijo podarilo izhod iz zagate. Masivna telesa, pa naj gre za zvezdo ali jato galaksij, s svojo gromozansko maso ukrivljajo okoliški prostor-čas. Svetlobi, ki potuje skozi takšna področja popačenja, se spremeni smer potovanja. Zanimivo postane, če se masivno telo nahaja med nami in oddaljeno zvezdo ali galaksijo. V tem primeru telo deluje kot leča: slika oddaljenega sevalca je popačena in svetlejša. Na ta način torej lahko opazujemo galaksije in zvede, ki so za naše teleskope sicer pretemne.
Astronomi so prepoznali vrednost gravitacijskega lečenja in začeli sistematično opazovati jate galaksij. Med drugim tudi z vesoljskim teleskopom Hubble, s katerim so v okviru programa RELICS opazovali 41 jat. Med bogatim naborom lečenih objektov so nedavno našli najbolj oddaljeno znano zvezdo, o kateri so ravnokar poročali v reviji Nature.
Jutranja zvezda
Začelo se je z odkritjem dolgega loka svetlobe. Gre za lok lečene galaksije, ki so ga astronomi ljubkovalno poimenovali “Lok sončnega vzhoda”. Podroben pregled loka je pokazal, da se v njem nahaja več svetlih zametkov. Večinoma gre za zvezdne kopice, to je skupka številnih zvezd. A ena izmed svetlik pack najverjetneje ni skupina zvezd, temveč osamljena zvezda.
Odkritje je izjemno zanimivo, saj je galaksija svetlobo oddala v času, ko je bilo vesolje staro le okoli 900 milijonov let (danes naj bi vesolje štelo okoli 13.7 milijard let)[1]. Prejšnja rekorderka je svetlobo oddajala, ko je imelo vesolje nekaj več kot štiri milijarde let. Preskok je očiten.
Lečena in popačena galaksija "Lok sončnega vzhoda". Puščica označuje mesto najbolje oddaljene zvezde, kar smo jih do sedaj opazili. Avtorji: NASA, ESA, B. Welch (JHU), D. Coe (STScI), A. Pagan (STScI)
Veliko odkritje zahteva močne dokaze, zato so astronomi podatke analizirali s štirimi neodvisnimi tehnikami. Primerljivi rezultati različnih tehnik so med drugim pokazali, da je velikost svetle pike zelo majhna, veliko manjša od najmanjših zvezdnih kopic, ki jih najdemo v bližnjem vesolju. To jih je vodilo do zaključka, da najbrž opazujejo eno samo zvezdo. Še vedno sicer obstaja manjša verjetnost, da gre za manjšo kopico—avtorji študije pričakujejo, da bodo z načrtovanimi opazovanji z novim vesoljskim teleskopom JWST lahko to tezo zanesljivo potrdili ali ovrgli.
A zaenkrat vse kaže na to, da gre res za zvezdo. Odkritelji so ji nadeli ime Earendel, ki v stari angleščini pomeni “jutranja zvezda” ali “vzhajajoča svetloba”.
Modeliranje podatkov je pokazalo, da masa zvezde verjetno presega 50 mas Sonca. Takšna masa ni nič nepričakovanega. V Galaksiji in satelitskih Magelanovih oblakih smo našli kar nekaj zvezd, ki so masivnejše. Povsem možno je sicer, da ima zvezda tudi spremljevalko manjše mase, kar je za masivne zvezde v bližnjem vesolju precej običajno.
Zaenkrat več podatkov o zvezdi nimamo—za podrobnosti bo potrebno počakati na opazovanje s teleskopom JWST.
[1] Vesolje je veliko, svetloba pa potuje s končno hitrostjo. Svetloba s Soncu najbližje zvezde potrebuje nekaj več kot štiri leta, da nas doseže. Zvezdo torej vidimo takšno, kakršna je bila pred štirimi leti. Galaksijo Andromedo vidimo takšno, kakršna je bila pred približno 2.5 milijoni let. Vesolje torej opazujemo, kakršno je bilo v preteklosti.