Nedavno odkriti dvojni greben na površju Grenlandije je sumljivo podoben dvojnim grebenom na Jupitrovi luni Evropa. Znanstveniki znajo pojasniti nastanek dvojnega grebena na Zemlji. Če grebeni na Evropi nastanejo na podoben način, so znanstveniki ravnokar našli mehanizem, ki omogoča poselitev luninih oceanov s kompleksnimi organskimi molekulami.
Jupitrova luna Evropa ima veliko vode. Debele plasti ledu, ki prekrivajo lunino površje, skrivajo prostrane oceane. Znanstveniki ocenjujejo, da je na Evropi dva do trikrat več vode kot jo vsebujejo oceani na Zemlji. Ni slabo za luno, ki je s premerom 3100 kilometrov celo nekoliko manjša od Zemljine Lune.
In kjer je voda, tam je možnost za obstoj življenja.
Kompleksne organske molkule
Stara površja planetov in lun so prepredena s kraterji najrazličnejših velikosti—samo posmislite na površje Lune. Kraterji pa izginejo v primeru, ko se površje obnavlja. Na primer, skorja Jupitrove lune Io se neprestano spreminja zaradi ekstremne ognjeniške aktivnosti. Slednje je posledica plimskih sil, ki raztegujejo in krčijo luno, pri čemer se v njeni notranjosti sprosti veliko toplote.
Plimske sile spreminjajo tudi Evropino ledeno skorjo. Proces bi skozi razpoke v ledu lahko iz oceanov na površje dostavil preproste organske molekule, ki jih je v Osončju povsod na pretek. Molekule, izpostavljene močnemu magnetnemu polju Jupitra ter nenehnemu obstreljevanju z nabitimi delci, bi se sčasoma razvile v kompleksne organske molekule imenovane tolin. Znanstveniki sumijo, da se molekule tolina nahajajo v temnih sledeh rjavkaste barve, ki se raztezajo prek površja.
A za to do sedaj nismo imeli močnih dokazov. Vprašanje je tudi, ali bi molekule tolina lahko poniknile nazaj v oceane? Večja koncentracija molekul v oceanih bi vsaj v principu omogočila razvoj enostavnega življenja.
Nova raziskava, objavljena v Nature Communications, je mogoče našla učinkovit mehanizem, ki bi molekule s površja lahko dostavil v oceane. Za rešitev pa jim ni bilo treba potovati do Evrope: odgovor so našli na Grenlandiji.
Dvojni grebeni na luni Evropi v treh dimenzijah. Avtor: NASA/JPL/DLR
Dvojni grebeni
Luna Evropa je poseljena z dvojnimi grebeni. Običajno sta takšna vzporedna grebena visoka nekaj sto metrov in dolga več sto kilometrov. Pred kratkim so znanstveniki podoben dvojen greben našli tudi na Grenlandiji. Grebena sta v primerjavi z Evropinimi majhna, saj v višino merita zgolj nekaj metrov, v dolžino pa 800 metrov. Vseeno pa ima Grenlandski dvojni greben podobno razmerje med višino in razdaljo med grebenoma kot ga imajo te strukture na Evropi, kar daje slutiti, da je mehanizem nastanka na Zemlji in Evropi enak. Znanstvenikom se je torej ponudila odlična priložnost za podrobno raziskavo dvojnih grebenov.
Izkaže se, da je zgornja plast ledu na Grenlandiji porozna. Okoli deset metrov pod plastjo se nahaja tanka plast vode, pod njo pa trd, neprebojen led. Ko je zelo hladno, voda zamrzne, pri čemer zavzame večjo prostornino. Led se lahko pomika le navzgor in tako oblikuje navpične ledene plošče. Proces, ki se ponavlja skozi veliko ciklov toplega in hladnega vremena, sčasoma ustvari dvojen greben, pri čemer je vsak greben na svoji strani vodne plasti.
Proces na Evropi bi bil lahko podoben z nekaj razlikami. Luna nima letnih časov, prav tako nima površinske vode. A plimske sile bi lahko potisnile oceansko vodo skozi razpoke proti površju. Ko je voda enkrat blizu površja, bi bili na delu podobni procesi, kot na Grenlandiji.
Scenarij, ki je zaenkrat zgolj hipoteza, pojasni, kako preproste molekule iz oceanov pridejo na površje. Obenem interakcija med oceani in površjem omogoča kompleksnim molekulam tolina, da se potopijo v oceane.
Zaenkrat scenarija ne moremo potrditi, saj Evrope enostavno ne poznamo dovolj dobro. A prihodnost je svetla. Nasa bo do lune poslala plovilo Europa Clipper, ki bo natančno pregledal površje lune in njeno kemično zgradbo. Obenem si bo luno od bližje pogledalo tudi Esino plovilo JUICE. Obe plovili bosta luno dosegli čez slabih deset let.
Naslovna slika: Slika Evrope, ki jo je posnelo plovilo Galileo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Avtor: NASA/JPL-Caltech/SETI Institute