Znanstveniki so kartirali več kot petdeset tisoč galaksij v bližnjem delu vesolja in ugotovili, da več tisoč izmed njih tvori ogromno lupino premera milijarde svetlobnih let. Vzrok za takšno razporeditev galaksij zaenkrat še ni znan. Odkritje je ovrglo klasišno predpostavko, da so galaksije na tako velikih razdaljah naključno porazdeljene.
Na velikih skalah je vesolje homogeno, se glasi ena izmed osnovnih predpostavk kozmologije. Izjava pravi, da na velikih razdaljah v vesolju ne pričakujemo nobenih struktur.
Na majhnih razdaljah ta predpostavka jasno ne drži vode. Najprej imamo posamezne galaksije različnih oblik in velikosti. Galaksije so združene v jate galaksij, te pa v nadjate. Naša Galaksija je del lokalne nadjate Laniakea. A ko se še bolj oddaljimo in pogledamo vesolje izven nadjate, bi se morale strukture zabrisati?
Kaže, da ne, če gre verjeti najnovejši raziskavi, objavljeni v reviji The Astrophysical Journal. Raziskovalci so izdelali zemljevid več kot 55000 galaksij bližnjega vesolja. Presenečeni so ugotovili, da več tisoč galaksij v vzorcu tvori lupino s premerom okoli milijarde svetlobnih let. Lupino so poimenovali Ho’oleilana. Sama struktura je bila sicer odkrita že leta 2016, a takrat ni prejela veliko pozornosti.
Zanimivo je, da so bili deli lupine odkriti že prej. Mogoče ste že slišali za Veliki zid pregleda neba Sloan, ali pa za Veliki zid Herkul – Severna korona. Vsak “zid” sestavlja več tisoč galaksij, a vseeno so vsi skupaj zgolj del veliko večje lupine. Znotraj lupine je galaksij manj (ta del je znan pod imenom Boötesova praznina), v samem središču pa se nahaja Boötesova nadjata galaksij. Lupina je od nas oddaljena kakšnih 820 milijonov svetlobnih let.
Tako si znanstveniki predstavljajo porazdelitev galaksij na velikih skalah. Tako imenovane barionske akustične oscilacije so posledica potovanja gostotnih valov skozi plazmo v zelo mladem in vročem vesolju. Na sliki je vidljivost lupin galaksij poudarjena—v resnici pričakujemo detekcijo le na statistični osnovi. Avtor: Zosia Rostomian / Lawrence Berkeley NationalLaboratory)
Kako je takšna lupina sploh nastala? Galaksije, vsaka izmed njih je vpeta v oblak temne snovi, med seboj delujejo z gravitacijsko silo. Možno je torej, da so se galaksije skozi čas zgolj zaradi gravitacije sestavile v lupino.
Raziskovalci pa so postregli še z eno bolj zanimivo idejo. Lupina namreč spominja na barionske akustične oscilacije. Gre za odmev gostotnih valov, ki so potovali skozi plazmo v mladem in vročem vesolju. Ko se je vesolje razširilo in ohladilo, se je odtis valov ohranil. Zgoščine v plazmi so postale skupine galaksij—na največ skalah naj bi nastale lupine galaksij, ki jih imenujemo barionske akustične oscilacije.
Na prvi pogled jasno pojasnilo pa ima tudi veliko težavo: teorija napove komaj vidne lupine. Oscilacije so bile sicer že opažene, a zgolj preko uporabe statističnih orodij. Lupina Ho’oleilana pa je, nasprotno, tako izrazita, da je skoraj nemogoče oscilacija. Zaenkrat zato izvor oziroma narava lupine ostaja nepojasnjena.
Naslovna slika: Ilustracija ogromne lupine Ho’oleilana (oranžna barva). Z zeleno je označena lokalna superjata galaksij Laniakea, katere del je tudi naša Galaksija. Avtor: Frédéric Durillon / Animea Studio / Daniel Pomarède (IRFU, CEA University Paris-Saclay)