Leta 1995 je Vesoljski teleskop Hubble z opazovanjem Orlove meglice posnel eno izmed najprepoznavnejših astronomskih slik. Nedavno pa so astronomi meglico znova natančneje opazovali z dvema satelitoma Evropske vesoljske agencije. Rezultati odkrivajo nove plati te dih vzemajoče zvezdne porodnišnice.
Če obstaja tema, o kateri astronomu ne zmanjka besed, je to svetloba. Ta sicer povsem vsakdanji pojem namreč nosi neverjetno količino informacij in je pravzaprav eden izmed redkih načinov prek katerih lahko spoznamo naravo oddaljenih astronomskih objektov. A pri tem moramo biti previdni, saj v nasprotju z laično predstavo astronom pod pojmom svetloba razume kar celoten spekter elektromagnetnega sevanja (in ne zgolj vidni del).
Spekter elektromagnetnega sevanja se razteza od visokoenergijskega sevanja gama na levi do radijskih valov velikih valovnih dolžin. Vidni del spektra, ki ga zaznamo ljudje, predstavlja zelo ozko okno, skozi katerega opazujemo svet. Vir
V zadnjem stoletju smo s pomočjo tehnike in satelitov uspeli opazovati svet okoli nas praktično v celotnem spektru. In zakaj je to pomembno? Izkaže se, da zvezde, galaksije in drugi objekti sevajo v širokem območju valovnih dolžin. In različna spektralna območja nosijo različne informacije o naravi sevalca. Slika galaksije tako lahko v vidni svetlobi izgleda povsem drugače kot v rentgenskem ali radijskem posnetku.
Orlovo meglico najdemo v ozvezdju Kače, od nas pa je oddaljena približno 6500 svetlobnih let. V njej se nahaja jata mladih, vročih zvezd, poimenovana NGC6611 [1]. Svetloba z zvezd osvetljuje okoliški prah in plin. Prah pa ne naredi nič drugego kot to, da zakrije del meglice. Na slavni Hubblovi sliki tako vidimo temne stebre prahu. Zaradi značilne oblike in dejstva, da se v takih prašnih območjih rojevajo zvezde, je slavna slika znana pod imenom Stebri stvarjenja [2].
Zbrani posnetki Orlove meglice v različnih območjih valovnih dolžin. Povezava do slike v višji ločljivosti. Vir
Pa res ne moremo pokukati v notranjosti prašnih oblakov in si pogledati, kaj se notri pravzaprav dogaja? Seveda lahko! Vse kar potrebujemo je vesoljski teleskop. Evropska vesoljska agencija (ESA) je za opazovanje slavne meglice uporabila Vesoljski observatorij Herschel [3] in teleskop XMM-Newton [4]. S prvim je mogoče opazovati infrardečo svetlobo. Z drugim teleskopom pa opazujemo rentgensko svetlobo, katero sevajo mlade in zelo vroče zvezde. Na zgornji sliki je prikazan kolaž posnetkov z različnimi posnetki v različnih območjih valovnih dolžin. Obe opisani frekvenčni območji je možno opazovati zgolj iz vesolja, saj sevanju Zemljina atmosfera preprečuje, da bi doseglo površino.
Za boljšo predstavo si lahko pogledate video različico zgornje slike (v angleščini). Poleg vsake slike je napisano še ime teleskopa, s katerim je bila slika posneta.
{youtube}byP_9kRARmE|500|305{/youtube}
Povzemimo torej naš sprehod skozi prostor valovnih dolžin. V vidnem delu elektromagnetnega spektra opazimo bolj ali manj s plina in prahu odbiti svetlobo, izsevane z zvezd. Ko pridemo v bližnje infrardeče območje, prah postane praktično prozoren in stebri skoraj povsem izginejo. Ko potujemo še k daljšim valovnim dolžinam, v daljno infrardeče področje, opazimo hladen prah; tokrat svetlobo seva prah sam. Če pa se preselimo k višjim energijam, torej k krajšim valovnim dolžinam, opazimo vroče zvezde, ki sevajo rentgensko svetlobo.
Astronomi po ogledu in analizi slik sumijo, da je pred približno 6000 leti ena od zvezd eksplodirala kot supernova, pri čemer so bili stebri uničeni. A zaradi oddaljenosti meglice tega ne bomo mogli opaziti še vsaj nekaj sto let. Vsekakor pa taka in podobna opazovanja pomenijo ogromen napredek v razumevanja življenskega cikla zvezd!
---------------------------------
[1] Katalog NGC (New General Catalogue) vsebuje astronomske objekte kot so odprte in kroglaste kopice, difuzne in planetarne meglice, ostanke supernov ter galaksije različnih tipov.
[2] Pillars of Creation
Vir: ESA