Lansko leto je opazovalce neba razveselil komet Garradd z uradno oznako C/2009 P1. Razveselil pa je tudi znanstvenike, saj so opazovanja v kometu razkrila bogate vsebnosti prahu in plina, kar lahko uporabimo za raziskovanje aktivnosti kometa, ko se ta nahaja na veliki oddaljenosti od Sonca. Med drugimi se za študijo kometa uporablja tudi satelit Swift (NASA), s katerim komet opazujemo v ultravijoličnem in optičnem delu elektromagnetnega spektra.
O kometih in njihovih repih smo pisali že v enem izmed prejšnjih prispevkov. Komet je sprijeta kepa zmrznjenih plinov pomešanih s prahom. Ko se komet dovolj približa Soncu, zmrznjena voda v kometu sublimira, pri čemer poleg vode s kometa odnese tudi prašne delce in molekule drugih plinov. Ionizirane molekule plinov absorbirajo sončevo svetlobo in jo nato zopet izsevajo, kar tipično vidimo kot moder [1] kometov rep. Prašni delci obenem sipljejo sončevo svetlobo in nam prikažejo drugi rep rdečih odtenkov. Tipično voda v kometu ostane zmrznjena, dokler je komet več kot tri astronomske enote [2] oddaljen od Sonca. To mejo bi lahko imenovali kar 'snežna meja' Sončevega sistema.
Komet C/2009 P1 je avgusta 2009 odkril avstralski astronom Gordon J. Garradd. Šlo naj bi za komet, ki je prvič našel pot v notranji del Sončevega sistema. S kometa Garradd so začeli delci prahu in plina uhajati že veliko preden je komet dosegel snežno mejo. To namiguje na to, da za uhajanje ni odgovorna zmrznjena voda, temveč nek drug proces. Mogoče pri teh razdaljah postane pomembna sublimacija molekul oglikovega monoksida in oglikovega dioksida - ta poteka pri nižjih temperaturah, torej pri večjih razdaljah od Sonca.
Slika kometa Garradd, posneta 1. aprila 2012 s Swift-ovim instrumentom UVOT. V času opazovanja je bil komet od nas oddaljen približno 230 milijonov kilometrov. Rdeča barva predstavlja s prašnih delcev sipano svetlobo v vidnem delu spektra. Vijolična predstavlja ultravijolično emisijo hidroksilnih molekul (OH). Na sliki najdemo tudi spiralno galaksijo NGC 2895. UVOT je posnel zgolj sliko znotraj označenega polja; ostalo je slika tega dela neba posneta prek programa DSS (ang. Digital Sky Survey). Vir
Da bi izvedeli kaj več o tem procesu, so znanstveniki za opazovanje kometa uporabili satelit Swift. Ta je v prvi vrsti namenjen opazovanju izbruhov sevanja gama, a se z njim vseeno opazuje tudi druge zanimive objekte v vesolju. Poleg detektorja gama sevanja in rentgenskega teleskopa je na satelitu tudi teleskop, s katerim lahko opazujemo vesolje v ultravijolični in optični svetlobi - UVOT (ang. Ultraviolet/Optical Telescope). Slednji je za opazovanje kometa kot naročen. Med drugim lahko posname spektre nizke resolucije svetlih objektov. Vode sicer ne more neposredno zaznati, lahko pa zazna prisotnost atomov vodika in hidroksilnih molekul (OH), v katere voda razpade, ko je izpostavljena ultravijolični svetlobi.
Spektri nizke resolucije posneti z instrumentom UVOT. Molekule izsevajo svetlobo pri različnih valovnih dolžinah, zato jih na sliki vidimo na različnih položajih: hidroksilne molekule pri 308 nm, molekule CN in C3 sevajo vijolično svetlobo pri 387 in 406 nm, molekula C2 pa seva pri 500 nm (slednja je pri večini kometov odgovorna za značilno zeleno barvo). Vir
Ideja je torej preprosta: znanstveniki bodo komet opazovali na različnih razdaljah od Sonca ter tako dobili informacije o procesih, ki vodijo do uhajanja prašnih in plinskih delcev s kometa. Zadnjič so komet opazovali 1. aprila. Čeprav pridobljeni podatki še niso dokončno analizirani, prve ocene predvidevajo, da v tem trenutku s kometa vsako sekundo uide kakšnih 1500 litrov vode in 3500 kg prašnih delcev.
Opazovanja bodo predvidoma potekala do aprila 2013, ko bo komet od Sonca oddaljen 5.5 astronomskih enot.
------------------------------------------------------------
[1] Modra barva je predvsem posledica prisotnosti ionov ogljikovega monoksida.
[2] Astronomska enota je enaka povprečni razdalji Zemlje od Sonca in znaša približno 150 milijonov kilometrov.
Vir: NASA