Astronavt Evropske vesoljske agencije André Kuipers na Mednarodni vesoljski postaji izvaja poskuse, ki bodo osvetlili razmere globoko v našem planetu. Projekt Geoflow, ki se odvija kakih 400 kilometrov nad nami, ponuja uvid v notranjost Zemlje.
Zemljin plašč, ki sega 3000 kilometrov globoko, je poltrda tekočina pod tanko zunanjo skorjo. Te zelo viskozne plasti se spreminjajo s temperaturo, tlakom in globino. Geofiziki lahko z boljšim poznavanjem pretakanja plašča pojasnijo potrese in vulkanske izbruhe. Z računalniki to pretakanje modelirajo, a kako vedo, da so modeli pravilni?
Namesto da bi vrtali v globine Zemlje (doslej smo vrtali le do globin 12 kilometrov), so znanstveniki pod vodstvom univerze v Cottbusu v Nemčiji simulirali nekatere vidike pretakanja plašča v laboratoriju. Ti poskusi lahko potrdijo in izboljšajo računalniške modele. Vendar se ob tem pojavlja nov problem. Kako naj simulirajo gravitacijo, ne da bi gravitacija Zemlje vplivala na rezultate? Seveda tako, da poskus pošljejo v naš največji breztežni laboratorij, na Mednarodno vesoljsko postajo.
Evropska vesoljska agencija je sponzor poskusa, ki posnema geometrijo planeta. Projekt, imenovan Geoflow, vsebuje dve vrtljivi koncentrični krogli s tekočino med njima. Notranja krogla prestavlja sredico Zemlje, zunanja pa skorjo. Vmesna tekočina je seveda plašč. Visokonapetnostno električno polje ustvarja umetno gravitacijo.
Krogli počasi vrtita, znanstveniki pa ustvarjajo temperaturne razlike in skrbno spremljajo gibanje tekočine. André je tako v simulatorju že opazil pojave, ki se ujemajo z dogajanjem na Zemlji.
Vir: ESA