Najnovejše raziskave astronomov so pokazale, da velikost in lokacija asteroidnega pasu, ki se oblikuje med evolucijo protoplanetarnega diska in pod gravitacijskim vplivom bližnjega velikega planeta, podobnega Jupitru, lahko narekujeta razvoj življenja na bližnjem planetu zemeljskega tipa. Asteroidi bi lahko na mlad planet prinesli vodo in organske sestavine, obenem pa naj bi občasni trki s spremembami okolja in s tem vzpodbujanjem novih adaptivnih strategij organizmov lahko pospešili biološko evolucijo.
Asteroidni pas v našem Osončju, ki se nahaja med Marsom in Jupitrom, je področje velikega števila skal v okolici snežne meje - mejnim področjem, kjer so hlapljivi materiali, kot je na primer voda, že dovolj daleč stran od Sonca, da ostanejo kondenzirani v led. Položaj asteroidnega pasu glede na planet Jupiter ni naključen. V času, ko so se v našem Osončju formirali veliki planeti, je področje za snežno mejo vsebovalo gosto mešanico ledu, skal in kovin, kar je zagotavljalo dovolj materiala za nastanek velikih planetov, kot je na primer Jupiter. Ko je Jupiter nastal tik za snežno mejo, je njegova močna gravitacijska sila preprečila, da bi se preostali okoliški material znotraj njegove orbite kondenziral v nove planete. Namesto tega je njegov vpliv povzročil medsebojne trke materiala in razpad večjih delov. Te fragmentirane skale so se nato usedle v asteroidni pas okoli Sonca. Pravzaprav je med nastajanjem Sončnega sistema asteroidni pas verjetno imel dovolj materiala za nastanek še ene Zemlje, vendar je prisotnost Jupitra in njegova majhna migracija proti Soncu povzročila raztros materiala. Danes asteroidni pas vsebuje manj kot en odstotek njegove prvotne mase.
Na lastnosti asteroidnega pasu lahko vplivajo tudi migracije velikih planetov proti ali stran od sonca. Če so spremembe velike in planet migrira skozi pas, raztrosi material, po drugi strani pa je rezultat odsotnosti migracij preveč masiven asteroidni pas, ki povzroči tolikšno bombardiranje zemeljskega planeta, da se na njem življenje ne bi nikoli razvilo.
Astronomi so s pomočjo primera našega Osončja ugotovili, da se asteroidni pasovi v drugih osončjih verjetno vedno nahajajo približno na mestu snežne meje. Za testiranje teh trditev so zgradili teoretične modele protoplanetarnih diskov v okolici mladih zvezd in izračunali lokacijo snežne meje, ki je odvisna od mase centralne zvezde. Analizirali so arhivske podatke opazovanj eksoplanetov Jupitrove velikosti in razbitin diskov okoli mladih zvezd. Njihova študija je pokazala, da ima le majhen delež planetnih sistemov, ki so jih opazovali do danes, velike planete na pravi lokaciji, da bi lahko proizvedli asteroidni pas ravno prave velikosti za vzpodbuden vpliv na razvoj potencialnega življenja na bližnjem kamnitem planetu. Naše Osončje torej glede na ta kriterij ne spada med tipične predstavnike sončnih sistemov.
Ilustracija treh možnih scenarijev evolucije asteroidnih pasov. Na zgornji sliki planet Jupitrove velikosti migrira skozi asteroidni pas, raztrosi material in s tem zavre nastanek življenja na bližnjih planetih. Drugi scenarij prikazuje model našega Osončja: planet Jupitrove velikosti, ki se premakne le nekoliko navznoter, vendar se še vedno nahaja zunaj asteroidnega pasu. V tretjem primeru veliki planet ne migrira, zato se ustvari masiven asteroiden pas. Material iz zajetnega asteroidnega pasu lahko bombardira planete in s tem zavre evolucijo življenja.
Pri pregledu infrardečih opazovanj Nasinega vesoljskega teleskopa Spitzer so pri 90 zvezdah, v okolici katerih se nahaja prah, ki bi lahko nakazoval prisotnost strukture, podobne asteroidnemu pasu, ugotovili, da je temperatura tega prahu konsistentna s tisto na snežni meji. Prah se torej nahaja točno v področju izračunanih snežnih mej, torej so opazovanja konsistentna z napovedmi. Potem je sledilo raziskovanje 520 velikih eksoplanetov. Le 19 izmed njih se nahaja izven snežne meje, kar nakazuje, da je večina velikih planetov, ki bi lahko nastali zunaj snežne meje, migrirala predaleč navznoter, da bi lahko ohranila nekoliko razpršen asteroidni pas, ki je pogoj za pospešitev evolucije življenja na bližnjem planetu zemeljskega tipa.
Do sedaj je veljalo, da padci asteroidov na Zemljo predstavljajo potencialno grožnjo masovnega izumrtja, nova raziskava pa ponudi idejo o tem, da občasni trki asteroidov s planeti lahko pospešijo nastanek in evolucijo kompleksnega življenja. Na podlagi teh odkritij bi astronomi v prihodnje lahko več pozornosti posvečali iskanju kompleksnega življenja v sistemih, v katerih se veliki planeti nahajajo izven snežne meje.
Vir: NASA