Esa in Jaxa bosta konec desetletja v vesolje poslali Lovilca kometov. Edinstveno plovilo bo potovalo do kometa ali medzvezdnega objekta, ki se bo približal notranjemu delu Sončnega sistema. V čem je finta? Tarča ne bo znana v naprej!
Poslati vesoljsko plovilo do oddaljenega telesa v Sončnem sistemu je precejšen podvig. Plovila običajno od Zemlje do cilja potujejo po zapletenih tirnicah, pri čemer si energijo za spremembo hitrosti in smeri potovanja večkrat izposodijo od planetov, mimo katerih jih vodijo v naprej natančno izračunane poti.
Kaj pa, če tarča ni znana v naprej?
Poznamo asteroide in komete, ki notranje dele Osončja obiščejo zelo malokrat ali zgolj enkrat. Priletijo iz zunanjih delov Osončja, se zavihtijo okoli Sonca in odpotujejo v daljave. In se nikoli več ne vrnejo. Takšna telesa je izjemno težko proučevati, saj se v našem kotičku vesolja nahajajo zelo kratek čas. Po drugi strani pa so zelo zanimiva, ker jih oddaljenost od Sonca varuje pred močno Sončevo svetlobo in zato njihove oblike in komična sestava ostajajo praktično nespremenjeni od časov nastanka Osončja pred 4.5 milijardami let.
V zadnjih letih so astronomi v Osončju našli tudi prvi medzvezdni telesi. 2I/Borisov je medzvezdni komet, ki se ne razlikuje bistveno od kometov v Osončju. Po drugi strani pa je medzvezdni asteroid Oumuamua poskrbel za precejšnje razburjenje zaradi svoje paličaste oblike in neobičajne tirnice. Znanstveniki si želijo, da bi obe telesi lahko opazovali dalj časa. Še bolje pa bilo, če bi do takšnega medzvezdnega obiskovalca lahko poslali sondo.
Evropska agencija Esa in japonska agencija Jaxa sta slišali želje znanstvenikov in leta 2019 v okviru Esinega programa Cosmic Vision predstavili načrt za misijo Lovilec kometov (ang. Comet Interceptor). Plovilo se bo v vesolje popeljalo leta 2029 na hrbtu satelita Ariel; slednji bo iskal in študiral eksoplanete. Skupaj bosta potovala do druge Lagrangejeve točke (L2), ki se nahaja približno 1.5 milijona kilometrov od Zemlje.
Medtem ko bo Ariel pridno opazoval eksoplanete, bo Lovilec čakal na primerno tarčo. In teh verjetno ne bo malo. Računi so pokazali, da vsako leto več kot pet medzvezdnih popotnikov potuje skozi notranje dele Osončja. Dandanes večine teh teles ne opazimo, saj so pretemna. A to se bo verjetno spremenilo z novo generacijo velikih teleskopov. Če v šestih letih po izstrelitvi primerne tarče ne najdemo, se bo Lovilec odpravil do kakšnega izmed znanih kometov, kot je na primer 73P/Schwassmann-Wachmann.
Loviti komete in asteroide seveda ne bo lahko. Pred kratkim je ekipa znanstvenikov in inženirjev objavila članek, kjer so predstavili nekaj idej o možnih načinih hitrega potovanja do na novo odkritega telesa.
Lovilec kometov se bo proti svoji tarči podal s pomočjo gravitacije Lune in Zemlje. Na sliki sta prikazana dva izmed mnogih možnih scenarijev. Vir: Sanchez et al.
Ekipa je na podlagi statističnih podatkov predpostavila, da bo Lovilec moral ujeti svojo tarčo v 400 do 1000 dneh. Potovanje se bo začelo v okolici L2 točke, kjer se bo Lovilec ločil od Ariela. S pomočjo Lune in Zemlje se bo po vrsti zapletenih manevrov zavihtel v orbito okoli Sonca. Natančna pot bo znana, ko bodo znanstveniki poznali pot tarče. Lovilec bo z visoko hitrostjo poletel mimo tarče. Med mimoletom se bosta s plovila ločili dve sondi (eno bo zgradila Esa, drugo Japonska vesoljska agencija), ki bosta študirali plin, prah, plazmo in magnetno polje objekta.
V naslednjih dveh letih bodo znanstveniki in inženirji dodelali podrobnosti misije. Skupnost bo z Lovilcem pridobila nove pomembne podatke o nastanku in zgodovini Osončja.