Pred nekaj dnevi je odjeknila novica, da je Rusija sestrelila enega izmed svojih odsluženih vohunskih satelitov. Poteza je ustvarila večje število kosov vesoljskih smeti in s tem povečala nevarnost trkov v nizki Zemljini orbiti. Nerazumljivo dejanje pa ni edinstveno v vesoljski dobi. Pred Rusijo so se v streljanju satelitskih golobov preizkusile že Združene države Amerike, Kitajska in Indija.
Stvari se v vesolju dogajajo hitro. Sateliti se okoli Zemlje namreč gibljejo z izredno visokimi hitrostmi. Relativne hitrosti med dvema satelitoma se gibljejo okoli vrednosti 10 kilometrov na sekundo.
Vesolje pa ne gosti le satelitov, temveč tudi nedelujoče satelite, ostanke izstreljenih raket in manjše razbitine, ki so nastale pri eksplozijah baterij na satelitih—vesoljske smeti. Smeti se prav tako hitro gibljejo okoli Zemlje in s tem ogrožajo še delujoče satelite. Že majhna smet velikosti enega centimetra lahko ob trčenju povzroči veliko škodo ali celo uniči satelit.
V nizki Zemeljski orbiti, ki sega nekako do 2000 kilometrov nad površjem in v kateri se med drugimi nahajajo Mednarodna vesoljska postaja, Vesoljski teleskop Hubble in pomembni telekomunikacijski sateliti, z radarji sledimo okoli trideset tisoč kosom smeti, večjih od deset centimetrov. Manjšim kosom ne moremo slediti, po ocenah pa jih je vsaj milijon večjih od enega centimetra. Smeti ogrožajo življenja astronavtov v vesoljskih postajah ter delovanje komunikacijskih in znanstvenih satelitov.
Naivno bi pričakovali, da se bomo s skupnimi močmi zoperstavili nadaljnjemu onesnaževanju prostora okoli Zemlje in ustvarili varne pogoje za prepotrebne satelite, brez katerih si življenja danes ne znamo predstavljati. In res, Urad združenih narodov za vesoljske zadeve (UNOOSA) se skupaj z vesoljskimi agencijami že dalj časa prizadeva za odgovorno uporabo nizke Zemljine orbite. Rastejo tudi podjetja s ciljem odstranjevanja vesoljskih smeti, inženirji in akademiki pa skupaj z industrijo poskušajo čim bolje napovedati, kaj se bo s smetmi dogajalo v prihodnje.
In nato Rusija meni nič tebi nič sestreli satelit in v enem zamahu ustvari na tisoče novih kosov smeti.
Radarska slika ruskega satelita pred (levo) in po uničenju (desno). Vir: Numerica Corporation
Sestrelitev satelita Kosmos 1408
V ponedeljek, 15. novembra, so se astronavti Mednarodne vesoljske postaje zatekli v poseben, močno zaščiten modul. Dobili so namreč sporočilo, da naj bi jih ogrožal večji kos smeti. Postaja je na svoji 90-minutni orbiti večkrat potovala skozi isti oblak smeti, preden se je situacija umirila.
Kmalu je odjeknila novica, da je bil vir smeti satelit Kosmos 1408, sicer odslužen satelit Sovjetske zveze, ki ga je Rusija sestrelila z raketo. Kakršnakoli sestrelitev satelita je na splošno izredno slaba ideja in obsojanja vredna. Rusi pa so svojo tarčo izbrali še posebej nesrečno.
Kosmos 1408 se je namreč nahajal v orbiti med 465 in 490 kilometri visoko, torej precej blizu Mednarodne vesoljske postaje in v območju številnih komercialnih mrež satelitov, kot je Starlink podjetja SpaceX. Obenem gre za precej velik satelit z maso 2200 kilogramov.
Pri razstrelitvi je po prvih ocenah nastalo okoli 1500 večjih kosov vesoljskih smeti; bolj natančne številke bomo dobili v naslednjih dneh[1]. Smeti so se takoj po nastanku začele prerazporejati okoli Zemlje in pričakujemo, da bo oblak smeti kmalu zaobjel Zemljo. Obenem so smeti začele potovati proti in stran od Zemlje. Sčasoma bodo preplavile širok prostor in ogrozile satelite in Mednarodno vesoljsko postajo. Smeti, ki so se približale Zemlji, bodo v vesolju ostale več let, preden bodo zgorele v Zemljini atmosferi. Drugače pa bo s smetmi, ki so se od Zemlje oddaljile—te bodo v vesolju ostale več desetletij.
Razlog za nespametno potezo Rusije ni znan. Zakaj je Rusija satelit sploh sestrelila in zakaj si za tarčo ni izbrala satelita bližje Zemlji in s tem zmanjšala negativne posledice vesoljskih smeti? Gre le za zadnji incident Rusije, ki je v zadnjem času tiho a vztrajno začela kazati mišice v vesolju. Obenem pa ne gre spregledati dejstva, da je sestreljevanje satelitov hobi z dolgo brado.
Zgodovinske sestrelitve
Tako Združene države Amerike kot Sovjetska zveza so kmalu po prvih izstrelitvah satelitov začeli razmišljati o njihovem strateškem pomenu. Kmalu je beseda nanesla na morebitno potrebo po uničenju nasprotnikovih satelitov. Obe velesili sta v naslednjih desetletjih izvedli številne teste. Točno število uspešnih testov ni znano.
Satelit se lahko uniči na dva osnovna načina. Prvi je s pomočjo vojaškega satelita, ki izstreli raketo ali se sam zaleti v tarčo. Lahko pa raketo v satelit izstrelimo z Zemlje (ali z vojaškega letala visoko v atmosferi). Rusi so se poslužili slednje tehnike, ki je v preteklosti že poskrbela za nekaj odmevnih sestrelitev.
Septembra 1985 so Američani sestrelili znanstveni satelit Solwind P78-1, s katerim so znanstveniki opazovali Sonce v visokih energijah od ultravijoličnega sevanja do gama sevanja. Satelit je med drugim odkril tudi več kometov. Sestrelitev je znanstvenike presenetila in razjezila, saj je bil satelit kljub starosti še vedno v dovolj dobrem stanju za raziskave. Uničenje satelita na višini 550 kilometrov je bila podobno nespametna kot uničenje Kosmosa.
Slika razpadlega satelita USA-193 kmalu po razstrelitvi leta 2008. Vir: Wikipedia
Američane je znova zasrbelo februarja 2008, ko so sestrelili svoj vohunski satelit USA-193. Tokratna tarča je krožila na nizki orbiti; satelit je bil tik pred vstopom v atmosfero. Nastale vesoljske smeti so večinoma padle v atmosfero v nekaj mesecih. Podobno usodo je doživel tudi Microsat-R, satelit v nizki orbiti, ki ga je Indija sestrelila leta 2019.
Odmevala je tudi kitajska sestrelitev meteorološkega satelita Fengyun 1C leta 2007. Ker se je satelit nahajal 860 kilometrov visoko, bodo njegove smeti v orbiti okoli Zemlje pretile še dolga desetletja.
Živčna vesoljska tekma
Nihče točno ne ve, kaj se v vesolju sme in kaj ne. Vesoljsko pravo temelji na slavnem sporazumu iz leta 1967. Verjetno najbolj znana točka sporazuma je prepoved uporabe jedrskega orožja v vesolju. Pogoji v vesolju so danes seveda precej drugačni kot so bili pred šestdesetimi leti. Igro spreminjajo novi igralci na vesoljskem igrišču, kot sta Indija in Kitajska. Na drugi strani so nizko Zemljino orbito osvojila komercialna podjetja, ki bodo le še krepila svojo prisotnost.
Vesolje je leta 1957, ko je Sovjetska zveza v orbito poslala prvega Sputnika, dobilo pomembno strateško vlogo. Danes je ta vloga samo še pomembnejša. Svetovni voditelji rusko dejanje strogo obsojajo, a kaj več od medijskega pink-ponka ne gre pričakovati. Nenazadnje gre zgolj za še eno, čeprav nenavadno, potezo v geostrateški politiki.
Svetla točka dogodka pa je, da je osvetlil neprijetno resnico: vesolje okoli Zemlje je omejen naravni vir. Če z njim ne bomo gospodarili odgovorno, potem se kaj lahko zgodi, da se bomo morali posloviti od vsega pozitivnega, kar nam vesoljska tehnologija ponuja.
[1] Obstaja možnost, da je dejansko število smeti manjše. Predstavniki podjetja LeoLabs so na svojem blogu zapisali, da so prve ocene predpostavljale čelno trčenje med rusko raketo in satelitom. Če trčenje ni bilo čelno, kar nakazujejo posredni dokazi, je pričakovati manjše število večjih kosov smeti.