Jutri zjutraj po srednjeevropskem času se bo mimo Zemlje zavihtela evropska sonda Solar Orbiter. Mimolet bo sondi, s katero znanstveniki želijo bolje spoznati procese na Soncu, spremenil orbito in ji tako omogočil, da si bo našo zvezdo lahko ogledala od blizu. Manever pa ne bo minil brez nevarnosti.
Če se jutri zjutraj nahajate v bližini Kanarskih otokov, potem se le ozrite v nebo. Okoli pol šestih po našem času bo mimo Zemlje namreč z veliko hitrostjo švignila evropska sonda Solar Orbiter. Sonda se bo planetu najbolj približala ravno nad atlantskim arhipelagom, njen neobičajen mimolet pa ni povsem nedolžen: v najbližji točki bo sonda od Zemlje oddaljena zgolj 460 kilometrov, torej si bo pot utirala med vesoljskimi smetmi.
Solar Orbiter je sonda Evropske vesoljske agencije [1], izstreljena februarja 2020. Sonda bo poskrbela za bližnje posnetke Sonca in za prve posnetke Sončevih polov. Obenem si bodo raziskovalci s sondo podrobneje pogledali razmere v prostoru med Soncem in Zemljo, kjer se dogaja prava drama med Sončevim vetrom, delci visokih energij in zapletenimi magnetnimi polji.
Raziskovalci se želijo s sondo čim bolj približati Soncu. V nasprotju z intuicijo je potovanje proti Soncu bolj zapleteno, kot potovanje stran od Sonca. Iskanje želene orbite zahteva več manjših manevrov in veliko energije. Ker imajo sonde omejeno količino goriva, si morajo pri potovanju pomagati s planeti. Natančneje, z njihovo gravitacijo.
Grafični prikaz potovanja sonde Solar Orbiter mimo Zemlje. Vir: Esa
Sonda Solar Orbiter se je dvakrat že zavihtela mimo Venere. Mimolet mimo Zemlje jo bo nekoliko upočasnil in jo postavil v močno eliptično orbito. V naslednjih letih jo čaka še pet obiskov Venere, s čimer se bo njena orbita počasi nagnila glede na ekliptiko, to je ravnino, v kateri Zemlja kroži okoli Sonca. S tem pa bo sonda dobila pogled na Sončeva pola.
Vsak mimolet je tvegan, saj že najmanjša napaka lahko privede do popolnoma napačne orbite—takšne napake ni mogoče popraviti. A naš planet ima tudi druge pasti. Sonda bo morala leteti skozi lupino satelitov, ki krožijo okoli Zemlje v tako imenovani geostacionarni orbiti na višini okoli 36000 kilometrov. Bližje Zemlji, med 400 in 2000 kilometri, bo morala prečkati kraljestvo satelitov in vesoljskih smeti.
Prostor okoli Zemlje naseljujejo sateliti, vesoljske postaje in smeti. Predvsem smeti so nerodna reč, saj zaradi visokih hitrosti že košček velikosti centimetra lahko ob trku s satelitom povzroči veliko škode. Nič kaj prijazno okolje za neprecenljivo sondo.
Znanstveniki se še kako dobro zavedajo nevarnosti. Budno spremljajo orbite vseh satelitov in znanih (večjih) kosov smeti; v primeru pričakovane nevarnosti lahko do približno šest ur pred mimoletom še vedno rahlo spremenijo orbito. Vesoljskim smetem, ki so manjše od 10 centimetrov, ne moremo slediti, zato še vedno obstaja majhna verjetnost, da pride do trka. Ob pol sedmih po našem času bi že morali vedeti, ali je sonda mimolet preživela nedotaknjena.
Prve slike sonde Solar Orbiter, posnete leta 2020, so pokazale do tedaj neznane pojave na Soncu, ki so jih mediji poimenovali kresovi. Eden izmed njih je označen z belo puščico. Avtor: Solar Orbiter/EUI Team/ESA & NASA; CSL, IAS, MPS, PMOD/WRC, ROB, UCL/MSSL
Le nekaj mesecev po izstrelitvi je sonda poslala prve bližnje posnetke Sonca. Kljub temu, da so instrumenti zvezdo slikali zgolj pet minut, so slike razkrile še neznane majcene blišče na površju, ki so bili v medijih ljubkovalno poimenovani kresovi. Znanstveniki menijo, da bi bili kresovi lahko ključ za razumevanje fizikalnih lastnosti zunanjega dela Sončeve atmosfere, imenovane korona. Medtem ko ima Sončevo površje temperature okoli 5500 stopinj Celzija, temperatura korone doseže milijone stopinj. Odkriti kresovi, ki trajajo med 10 in 200 sekundami, bi bili lahko vir energije, ki segreva korono.
Bližnji posnetki Sonca v prihodnje—sonda se bo po jutrišnjem manevru Soncu lahko še bolj približala—bodo vsekakor vroča roba. Prav tako pa znanstveniki komaj čakajo na prvi pogled Sončevih polov [2]. Lastnosti Sončevega vetra, to je toka delcev, ki bolj ali manj neprestano uhaja s Sonca, so drugačne na polu kot na ekvatorju. Vemo tudi, da sta Sončeva pola dinamični področji s spremenljivimi magnetnimi polji. Bomo na Sončevih polih videli kaj podobno nepričakovanega, kot so heksagonalne nevihte na polih Jupitra in Saturna? Na to bo potrebno počakati še vsaj nekaj let.
[1] Manjšo vlogo igra tudi Nasa.
[2] Znanstveniki lahko uporabijo različna opazovanja Sonca ter sestavijo možno sliko Sončevega pola. A direktni pogled, s kakršnim bo postregel Solar Orbiter, bo neprimerljiv.
Avtor naslovne slike: ESA/ATG medialab