Pred kratkim smo z velikim veseljem prebrali novico, da je prof. dr. Uroš Seljak, astrofizik in kozmolog iz Nove Gorice, ki je po diplomskem in magistrskem študiju fizike v Ljubljani znanstveno pot nadaljeval v Združenih državah Amerike, postal direktor Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyu.

Ob tej priložnosti nam je odgovoril na nekaj vprašanj.

 

 

 

Verjetno si večina Slovencev ob novici, da ste postali direktor Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyu, misli: vauuu, bravo, kako mu je uspelo!?! Kako vam je uspelo?

V bistvu je bilo malo hecno, centru je že zmanjkovalo denarja, ko sem ga prevzel, in dolgoročni obstoj ni bil zagotovljen, par mesecev kasneje pa smo dobili donacijo v visini 7 milijonov dolarjev, tako da smo sedaj finančno zagotovljeni za nekaj časa. 

Dodiplomski in magistrski študij fizike ste končali v Ljubljani na Fakulteti za matematiko in fiziko. Ali ste se že takrat zanimali za kozmologijo? Nam lahko na kratko opišete, kaj sta bili temi vaše diplomske in magistrske naloge?

Takrat sem delal eksperimentalno fiziko delcev in se nisem toliko zanimal za astronomijo in kozmologijo. Potem sem se odločil za študij v ZDA in sem bolj po naključju v prijavnici omenil tudi astrofiziko, ker se mi je zdela zanimiva. To je potem  opazil moj bodoči mentor Ed Bertschinger na MIT (Massachusetts Institute of Technology), ki me je poklical in mi ponudil pozicijo na MIT. 

Na Massachusetts Institute of Technology (MIT) ste potem opravili doktorat - v tem delu je bila vaša tema že kozmološka, ali ne?

Tako je, kot rečeno sem pristal v skupini Ed Bertschingerja na MIT. To je bilo zanimivo obdobje: začel sem jeseni leta 1991, spomladi 1992 pa so prišli rezultati COBE satelita, ko so prvič izmerili fluktuacije v kozmičnem prasevanju. V trenutku sem se preusmeril v to področje, s teoretičnega vidika. Takrat teoretične napovedi teh meritev še niso bile dobro izdelane, danes so osnova kozmoloških izračunov. 

Rdeča nit vašega raziskovalnega dela je vesolje kot celota. Sodobna kozmologija si drzno postavlja vprašanja ne samo o tem, kakšno vesolje je, ampak tudi o tem, kakšno je bilo v preteklosti in kako se je razvijalo. Pomembna tema pri tem je, kako so pričele nastajati strukture (galaksije in jate galaksij) v vesolju. Kakšen je današnji pogled kozmologov na to vprašanje: ali je prevladoval t.i. bottom-up scenarij (da so današnje galaksije nastale z združevanjem manjših proto-galaksij) ali top-down scenarij (da so današnje galaksije nastale z drobljenjem oz. fragmentacijo večjih struktur)?

Večina kozmologov meni, da se majhne strukture združujejo v večje in ne obratno. Danes imamo že ogromno opazovanj s pomočjo velikih teleskopov, ki lahko merijo te strukture daleč nazaj v zgodovino vesolja, ko je bilo vesolje še mlado. Vidimo da  takrat ni bilo teh velikih struktur, ki jih vidimo v bližnjem vesolju. To potrjuje to sliko. 

Pri katerem od kozmoloških vprašanj ste po vašem mnenju ključno prispevali pri iskanju rešitve?

Izpostavil bi mogoče napoved možnosti merjenja gravitacijskih valov, ki izhajajo iz prapoka, za katere sem leta 1997 napovedal, da bi se lahko merili s pomočjo polarizacije kozmičnega prasevanja. Takrat nisem mislil, da bo kakšna možnost to izmeriti, ker je signal zelo šibek, danes pa obstaja kakega pol ducata eksperimentov, ki to poskušajo. Med njimi je tudi Planck satelit, katerega rezultati naj bi prišli ven v začetku naslednjega leta. 

Proučujete tudi sestavo vesolja in naravo temne snovi in temne energije.  Obe sta zaenkrat še skrivnostni. Kaj se bo po vašem mnenju izkazalo kot pravi odgovor na ti dve pomembni vprašanji? Vem da niste napovedovalec prihodnosti, a kljub temu: kdaj lahko po vašem mnenju pričakujemo rešitev teh dveh ugank? V naslednjem desetletju, dveh...?

Težko je reči: če je temna snov res narejena iz tako imenovanih WIMPov, to je osnovnih delcev z veliko maso, ki občasno interagirajo z navadno snovjo, potem imamo realistične možnosti to izmeriti v naslednjih desetih letih. Če to ni, potem so možnosti manjše. Glede temne energije pa že imamo vodilni model, ki je Einsteinova kozmološka konstanta. Če bodo meritve v naslednjih desetih letih to potrdile, potem bodo najbrž alternativni modeli počasi zamrli. 

Vprašanje sestave vesolja je povezano tudi s končno usodo vesolja. Kako nam kaže po sedaj znanih podatkih? Se bo vesolje končalo v velikem raztrgu (Big Rip)?

Trenutno so meritve na meji te možnosti. V vsakem primeru vesolju ne kaže dobro, saj je alternativa hladna smrt, ker se bo vesolje zelo pospešeno širilo v prihodnje, tudi če ne bo prišlo do velikega raztrga. No, na srečo verjamemo, da se istočasno drugod rojevajo nova vesolja. Kako to dokazati je eno od zanimivejših vprašanj v kozmologiji danes. 

Kaj menite o razpravah, da je naše vesolje ravno pravšnje za življenje; da so nekatere fizikalne konstantne zelo natančno "naštimane" tako, da so v vesolju ugodni pogoji za razvoj (inteligentnega) življenja (Carterjevo antropično načelo, 6 števil Sira Martina Reesa idr.) ? 

O tem, da mora naše vesolje biti pravo za življenje, najbrž ni nobenega dvoma. Ali to pomeni, da morajo fizikalne konstante imeti neko precizno vrednost ni jasno, saj ne vemo, kakšno bi bilo življenje v ostalih primerih. Je pa res, da ima vprašanje velikosti temne energije najenostavnejši odgovor s pomočjo teh argumentov: temna energija ne more biti veliko večja kot je, ker sicer ne bi bilo dovolj časa, da se razvije življenje. Žal danes nimamo nobenega boljšega odgovora, kljub temu da na tem vprašanju dela ogromno ljudi in čisto možno je, da ga tudi ne bomo imeli. 

Po doktoratu ste delali na večih zelo uglednih institucijah: Harvard-Smithsonian Center for Astrophysics, ICTP in na univerzah v Princetonu, Berkeleyu in Zurichu. Če bi primerjali ta različna znanstvena okolja, kakšne so podobnosti in razlike med njimi? 

Vodilne ameriške univerze so si precej podobne in izstopajo po načinu dela, financiranju, intelektualnem okolju. Predavanja na ožjem kozmološkem področju so skoraj vsak dan, veliko je kolegov, ki se ubadajo z istimi vprašanji in je torej okolje zelo stimulativno. Tega je manj na ostalih institucijah. 

Ali ste kdaj v teh letih v ZDA (ali drugje v tujini) imeli občutek , da so vplivni položaji v znanosti rezervirani za domače ljudi? Vam je bilo kot tujcu težje prodreti s svojimi idejami, se uveljaviti, prevzeti vodstvo projektov in doseči tako pomembno mesto, kot ga imate sedaj?

Vsekakor ne, na to niti ne bi pomislil, ker je tako oddaljeno od tipičnega razmišljanja v ZDA, kjer pač uspeš na osnovi lastnih sposobnosti. 

Kakšne načrte imate za Center za kozmološko fiziko na Berkeleyu? Kateri bodo njegovi glavni raziskovalni projekti oz. smeri raziskovanja pod vašim vodstvom?

Veliko denarja nameravamo vložiti v podporo novih eskperimentalnih projektov, kot na primer kozmološki signali v 21cm prehodih. Precej pa bo tudi šlo za razširitev obiskovalnega programa in za mlade raziskovalce. 

Ali sodelujete tudi s slovenskimi raziskovalci?

V preteklosti sva veliko sodelovala z Anžetom Slosarjem, najbrž se bo to tudi nadaljevalo. 

In še vprašanje, ki ga ponavadi zastavljajo le (uspešnim) ženskam: kako usklajujete kariero in družino? Zahtevno delo, selitve in menjave okolja so lahko zelo stresne tudi za partnerja in otroke.

Stresa je veliko, meni je v ogromno pomoč soproga, Petra Munih, ki pobere večino slabega teh situacij.

Za konec pa še vprašanje, ki ga bolj pogosto zastavljajo moškim: ali najdete ob vseh obveznostih tudi kaj časa za pivo s prijatelji?

Včasih že, a najbrž bolj na kakšnih potovanjih kot v rednem okolju, kjer je pač običajna rutina, pa tudi družinske obveznosti. 

 

Intervju s prof. dr. Urošem Seljakom v oddaji Frekvenca X lahko poslušate tukaj: Zlato obdobje kozmologije