Konec meseca avgusta je na svoje zadnje potovanje odšel Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno. Veliko je bilo že napisanega o njem, na spletu pa najdemo tudi marsikateri zanimiv material. Multimedijska knjižnica na Massachusetts Institute of Technology (MIT) je objavila video iz leta 1994, ko je Neil Armstrong skupaj s kolegoma Robertom Seamans Jr in Buzzom Aldrinom javno nastopil na "AeroAstro Gardener Lecture", kjer je govoril o tekmi za osvojitev Lune.

Avgusta se je zanimanje javnosti za raziskovanje Osončja nenadoma povečalo, za kar gre zahvala predvsem uspešnemu - in atraktivnemu - pristanku roverja Curiosity na površje Marsa. A Rdeči planet je zgolj eden izmed številnih objektov našega Osončja, ki jih želimo pobliže spoznati. V tem trenutku po našem malem kotičku vesolja potujejo številne raziskovalne sonde: nekatere so svoj cilj že dosegle, druge ga še bodo, spet tretje ga verjetno nikoli ne bodo. Do kam torej v septembru 2012 seže človeška roka?

Znanstveniki centra Harvard-Smithsonian Center for Astrophysics (Cfa) in Inštituta za teoretične študije v Heidelbergu (HITS) so si zamislili novo računalniško metodo, s pomočjo katere lahko sledijo razvoju tisočih galaksij tekom milijard let. Metoda je inovativna, saj jim je pri tem uspelo pridobiti galaksije, ki so po izgledu slične znanim spiralnim galaksijam v naši bližnji okolici. Prejšnje vrste simulacij tega namreč niso bile sposobne.

Novo odkritje kaže, da zelo svetle in masivne zvezde, ki poganjajo evolucijo galaksij, v večini primerov ne živijo same. Skoraj tri četrtine teh zvezd najdemo v tesnem paru, kar je veliko več, kot so predvidevali pred tem. Na presenečenje mnogih večina teh parov doživlja uničujoče interakcije, kot so prenos mase iz ene zvezde na drugo. Za eno tretjino teh zvezd pričakujejo, da se bodo medsebojno združile v eno samo zvezdo.