Kometi novembrskega in decembrskega jutranjega neba
 Medtem, ko ljubitelji neba z velikim zanimanjem spremljajo komet C/2012 S1 (ISON), ki se počasi bliža periheliju, so na jutranjem nebu še trije drugi kometi, ki si zaslužijo pozornost. Vsi trije so namreč precej svetlejši od trenutno medijsko najaktualnejšega kometa ISON in verjetno prav zaradi njega prezrti.
Medtem, ko ljubitelji neba z velikim zanimanjem spremljajo komet C/2012 S1 (ISON), ki se počasi bliža periheliju, so na jutranjem nebu še trije drugi kometi, ki si zaslužijo pozornost. Vsi trije so namreč precej svetlejši od trenutno medijsko najaktualnejšega kometa ISON in verjetno prav zaradi njega prezrti.
 
						
												
						 Najnovejša teoretična raziskava, ki jo je financirala vesoljska agencija NASA kaže, da naj bi bili planeti, ki so bogati z ogljikom (tudi tako imenovani diamantni planeti), brez oceanov, napolnjenih z vodo.
Najnovejša teoretična raziskava, ki jo je financirala vesoljska agencija NASA kaže, da naj bi bili planeti, ki so bogati z ogljikom (tudi tako imenovani diamantni planeti), brez oceanov, napolnjenih z vodo. Nasini veliki vesoljski observatoriji (Hubble, Spitzer in Chandra) začenjajo z do sedaj najglobljim pogledom v Vesolje. S pomočjo "naravnih povečevalnih stekel" oziroma z metodo gravitacijskega lečenja bodo poskušali razkriti galaksije, ki so lahko do 100-krat temnejše od tistih, ki jih tipično detektirajo instrumenti na teh treh satelitih.
Nasini veliki vesoljski observatoriji (Hubble, Spitzer in Chandra) začenjajo z do sedaj najglobljim pogledom v Vesolje. S pomočjo "naravnih povečevalnih stekel" oziroma z metodo gravitacijskega lečenja bodo poskušali razkriti galaksije, ki so lahko do 100-krat temnejše od tistih, ki jih tipično detektirajo instrumenti na teh treh satelitih. Opazovanje zelo oddaljenih galaksij je v zadnjih letih postalo mogoče z uporabo različnih vrhunskih inštrumentov. Vesoljska teleskopa Hubble in Spitzer ter veliki zemeljski teleskopi, katere najdemo na observatorijih ESO in Keck, omogočajo meritve oddaljenosti in lastnosti najbolj oddaljenih objektov. Tokrat pišemo o galaksiji z8_GND_5296, katere svetloba je bila izsevana zgolj 700 milijonov let po Velikem poku.
Opazovanje zelo oddaljenih galaksij je v zadnjih letih postalo mogoče z uporabo različnih vrhunskih inštrumentov. Vesoljska teleskopa Hubble in Spitzer ter veliki zemeljski teleskopi, katere najdemo na observatorijih ESO in Keck, omogočajo meritve oddaljenosti in lastnosti najbolj oddaljenih objektov. Tokrat pišemo o galaksiji z8_GND_5296, katere svetloba je bila izsevana zgolj 700 milijonov let po Velikem poku.